Kdo je bil ta mož, ki je tako globoko vplival na zahodno miselnost? Po mnenju nekaterih je govoril o neprekosljivi poti milosti, o Božji ljubezni. Za druge pa je bil krivec za pesimistični pogled na človeška bitja, ki so bolj kot z Božjo ljubeznijo zaznamovana z grehom. V teku zgodovine so se različne teološke šole sklicevale na njegovo osebo in včasih tako privedle do žalostnih sporov.
A kar je ljudi vedno najbolj prevzelo, je njegova pot do vere. Ko jo je opisal v svojih Izpovedih, je veliko ljudem pomagal najti Kristusa. Njegovo iskanje je imelo mnogo ovinkov in obratov. Svoj »da« veri je končno izrekel šele pri tridesetih. Kasneje je priznal svoja obotavljanja in pretekle napake, a istočasno je v vzvišeni hvalnici spoznal, da je bil Bog z njim, ne da bi se on tega zavedal.
Globlji si bil v meni kot moja najgloblja notranjost in višji kot moja najvišja misel.
V njegovi domovini, Severni Afriki, je vero hranil spomin na mučence. Vendar splošno krščanstvo, kot ga je gojila njegova mati, nanj v mladosti ni napravilo velikega vtisa. Biblija mu je bila tuja, ker antropomorfnih zgodb o Bogu ni mogel vzeti resno. Šele ko ga je njegova sijajna kariera profesorja pripeljala v Rim, je resnico začel iskati v religioznih krogih, ki so bili bolj ali manj blizu krščanstvu.
Ko je bil v Milanu, takratnem glavnem mestu cesarstva, in na vrhuncu svoje kariere, se je njegovo življenje obrnilo na glavo. Ambrož, škof mesta, je o Bibliji govoril na osupljiv način. Avguština je zadelo dejstvo, da je »srečen človek«. Nato mu je nekega dne na vrtu otroški glas rekel, naj odpre Biblijo. Prebral je besede apostola Pavla in razumel, da lahko te besede spremenijo človeško srce in vse njegovo življenje. Na večer velike noči leta 387 ga je Ambrož krstil. Krstilnico še danes lahko vidimo pod katedralo v Milanu.
Veliko odkritje sv. Avguština je bila Božja ponižnost. Bog, ki je onstran vsega, kar si lahko zamislimo, nam je prišel blizu preko svetopisemskih besed, v katerih moramo iskati, s čim nas hrani, tako kot moramo streti oreh, da bi odkrili, kaj je v njem. Božji sestop s Kristusom preko utelešenja in skrajno ponižanje na križu sta za Avguština za vedno postala vir čudenja in novega življenja.
Ne prezirajte se, možje, kajti Božji sin je prevzel podobo moža. Ne prezirajte se, žene, kajti Božji sin je bil rojen po ženi. Le kdo bi lahko obupal nad seboj, ko pa je Božji sin hotel biti tako ponižen za nas?
A njegova pot spreobrnjenja še ni bila končana. Pravzaprav se je nadaljevala do konca njegovega življenja. Kmalu je zapustil ideal tihega življenja v meditaciji evangelija skupaj z nekaj prijatelji. Ko se je vrnil v Afriko, je sprejel služenje v krščanski skupnosti, sprva kot duhovnik in nato kot škof v Hiponu, današnji Annabi v Alžiriji.
Preko svojega služenja je vedno bolj razumel, da Kristus ne more biti ločen od svojega telesa, Cerkve. Zelo si je prizadeval za obnovo enotnosti Cerkve v Afriki, ki se je soočala s stoletje trajajočo shizmo. Vse bolj jasno mu je bilo, da je usmiljenje najvišji cilj krščanskega življenja.
Ljubi in Bog ti bo prišel blizu. Ljubi in prebival bo v tebi. Gospod je blizu. Ne skrbi. Zakaj dovoliš, da te razum slepi in pravi: Kdo je Bog? Karkoli si že lahko predstavljaš, on ni to. A da bi lahko imel vsaj nekaj okusa o njem: Bog je ljubezen.
Avguštin je do konca ostal iskalec. V njegovi starosti so se v družbi zgodili veliki prelomi: Rim, ki se je zdel večen, je bil oplenjen in požgan. V svojem zadnjem velikem delu, O Božji državi, je Avguštin poskušal razumeti in pripeljati upanje v to, kar se je zdelo katastrofa. Kot je rekel že v komentarju Psalma 66: kot kristjani bomo do konca ostali romarji, na poti v našo domovino, v nebesa.
Stopaš po poti z vsemi narodi in poješ, ko greš naprej. Torej poj ljubezenske pesmi o svoji domovini, kot jih večinoma ponoči pojejo popotniki.
