Biti v dialogu s kristjani drugih veroizpovedi pomeni učiti se postati sodelavci in ne tekmeci. Dialog ni proces sklepanja obojestranskih kompromisov, tako kot v diplomaciji. Pomembno je skupno iskanje, da bi v čim večji polnosti odkrili Kristusov obraz, to, kar on želi za svet, za Cerkev, za vse človeštvo. Nobena tradicija ne more trditi, da poseduje vse, kar je Kristusovega. Ko se tega zavemo, odkrijemo, da potrebujemo drug drugega, zato da lahko Kristusov obraz zasije v vsej svoji veličastnosti. »Krščanstvo,« je dejal teolog 20. stoletja, »je religija, katere značilna poteza je, da o vsem razmišlja v smislu ›ne brez drugih‹.« Svet nujno potrebuje to, kar lahko dajo kristjani, ki znajo ceniti svoje darove in jih zbrati skupaj. Zaradi tega je brat Alois v Klicu k spravi med kristjani zapisal: »Kako lahko odgovorimo na nove izzive naših družb, še zlasti na izziv sekularizacije in medsebojnega razumevanja med kulturami, ne da bi zbrali darove Svetega Duha, ki so v vseh krščanskih družinah?«
Bili so časi, ko je vsako srečanje med kristjani različnih veroizpovedi določal odnos antagonizma. Obstajalo je zelo malo resničnega »dialoga«, namesto tega so obstajali »monologi en ob drugem«. Namesto da bi iskali del resnice, ki je v drugih, so se ljudje trudili za vsako ceno zagovarjati nasprotna stališča. Tako so nastale mnoge karikature in mnogi stereotipi, umetna nasprotja in protislovja, pred katerimi še danes težko ubežimo. Vse to je vodilo k obojestranskemu osiromašenju, ne le zato, ker se na ta način spregleda darove drugih, ampak tudi zato, ker odločenost nasprotovati drugim povzroči, da svojo lastno tradicijo interpretiramo na način, ki jo izkrivlja.
Če se ne trudim odkriti drugih s tistim najboljšim, kar imajo v sebi, potem nisem v dialogu. Naučiti se moram poslušati. Nihče me ne prosi, da zanikam resnico, da se strinjam z vsem. Toda lahko se zgodi, da bom nagovorjen, da sprejmem dejstvo, da lahko obstaja drugačna pot urejanja problemov, da lahko obstajajo druge izhodiščne točke in zaključki, ki so legitimni, druge besede v službi vere. Bolj ko bom trdno navezan na to, kar je bistveno, manj me bo strah sprejeti raznolika razumevanja, ki ne ogrožajo bistvenega.
Da bi bili v dialogu in se pogovarjali kot partnerji, se moramo naučiti, da svoje identitete ne odkrivamo v izolaciji ali v nasprotovanju drugim, ampak v odnosu in pogovoru. To je veliko bolj podobno življenju!
