Notranje življenje in solidarnost

Kje lahko najdemo vir vesoljnega bratstva, ki je v srcu naše človeške družine in celotnega stvarstva? Različni odgovori na to vprašanje so se skozi čas razvili v duhovnih izročilih ljudstev Zemlje.

Za kristjane je napočil čas, da dosežemo globlje razumevanja svoje vere. Ne zato, da bi se postavili v ospredje ali da bi trdili, da imajo odgovore na vse, ampak da se pridružijo skupnemu iskanju s tistimi, ki se nočejo zgolj predati svoji usodi, ampak se odločajo, da bodo delali na velikih vprašanjih današnjega dne. Namen tega sporočila za leto 2023 je opredeliti načine delovanja, ki bodo pripomogli k prenovi krščanskega življenja danes.

"Molitev in pravično delovanje." V strašnih letih druge svetovne vojne je bila to intuicija pastorja Dietricha Bonhoefferja. [1] Ko je bil v zaporu, je razmišljal o teh dveh bistvenih prvinah krščanskega življenja. Sredi vojne tragedije je zavzel stališče. V temi svojega časa je jasno videl:

Naše krščanstvo je danes omejeno na dve stvari: molitev in pravično delovanje med ljudmi. Vse krščansko razmišljanje, govorjenje in organiziranje se mora na novo roditi iz teh dveh: molitve in delovanja. [2]

Kako lahko to intuicijo prevedemo v današnji čas? Vsak človek lahko lahko odgovori na svoj način. V Taizéju bi odgovorili: z negovanjem našega notranjega življenja in naše solidarnosti z drugimi ali z drugimi besedami: s skrbjo za svoje molitveno življenje in širjenjem naših prijateljstev.

Pri odkrivanju znamenj Božje navzočnosti v našem življenju nam lahko pomaga pričevanje Dietricha Bonhoefferja. Dobro se je zavedal absolutnega zla, ki je delovalo v njegovem času. Notranja spodbuda mu je vendar omogočila, da se je tako kot številni drugi posamezniki v preteklosti in sedanjosti odločil za upanje in zaupanje v Boga v razmerah skrajnega nasilja, ne da bi obupal nad človeštvom.

Tudi mi se lahko v trenutnih razmerah odločimo za zaupanje. Sredi našega sveta lahko svobodno prepoznamo luč, ki prihaja od drugod. Ko nam je težko, in ko se zdi, da Bog ne odgovarja na naš krik, ta luč že vzhaja kot zvezda danica v naših srcih (2 Pt 1,19).

Brat Alois

Odločitev za zaupanje

Danes mlajšo generacijo, in tudi vse ostale, zadevajo težka bremena. Kaj lahko spremeni naš pogled in prebudi našo ustvarjalnost? Zagotovo obstaja veliko razlogov za globoko tesnobo, obstajajo okoliščine, ki lahko temeljno zaznamujejo naš pogled na svet in nas same. Nekateri ljudje pridejo celo do tega, da začnejo dvomiti o Bogu in Njegovi navzočnosti v svetu.

Zaskrbljenost je razumljiv odziv. Lahko je koristna, če nam pomaga videti in razumeti nevarnosti, ki nam grozijo, če nam pomaga, da smo preudarni in ne naivni. Vendar pa moramo biti previdni, da se ne prepustimo fatalizmu, cinizmu ali strahu, ki nas lahko ujamejo v vrtinec negativnosti.

Da bi se izognili tej slepi ulici, nas evangelij usmerja k Jezusu Kristusu, ki gre pred nami. Kristus je v svojem življenju doživljal veselje in tudi skrbi. Bil je deležen vse večje sovražnosti, ki je na koncu pripeljala do skrajnega nasilja na križu. Toda smrt ni imela zadnje besede, saj ga je Bog obudil v življenje in živi za vedno. V tem je neverjetnost evangelija. Njegove prve priče nas vabijo, da tvegamo in zaupamo v to sporočilo.

Kristus še danes hodi s slehernim človekom, da bi vsem ljudem posredoval sporočilo brezpogojne Božje ljubezni. Po Svetem Duhu, Božjemu dihu, nam omogoča, da se postavimo na lastne noge in vsakemu človeku podarja temeljno dostojanstvo.

Naj nas ne vodi le-to, kar prihaja od zunaj, ampak sprejmimo tudi tisto notranjo luč, tisto zaupanje, ki ga imenujemo vera.

Iskanje obnove v molitvi

Da bi na svoje življenje, druge ljudi in svet gledali na nov način, je potreben oseben korak. Ta se zgodi v globini našega bitja, ko v svoj obstoj sprejmemo Božjo navzočnost. Vključuje notranjo spremembo smeri, ki jo evangelij imenuje spreobrnjenje in nas vodi k sprejemanju Božje tolažbe ter k vedno večji ljubezni.

Vsi lahko poiščemo čase in kraje, kjer bi našli notranjo tišino, odprli prostor poslušanja in odkrili občestvo z Bogom. Svoje prijatelje je k temu vabil že Jezus: "Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem." (Mt 6,6)

Danes se zdi, da gre to povabilo nekoliko proti toku. Smo v času, ko je vse več polariziranosti in ko se v naših družbah, včasih celo v Cerkvah in družinah, povečujejo delitve. V tem kontekstu se zdi, da hrup in laži preglasijo tiho notranje dozorevanje, ki zahteva svoj čas.

Zato je molitev še toliko pomembnejša: je vir upanja, pot k vedrini; omogoča nam, da ohranjamo odprta vrata dialoga tudi s tistimi, ki nam nasprotujejo ali pa prihajajo z nasprotnih bregov.

Hoditi skupaj z drugimi

Poleg osebne molitve je tu še en klic: hoditi skupaj z drugimi, da bi dosegli vesoljno bratstvo, katerega znamenja si prizadevamo razločiti. Notranje življenje ni prizadevanje, ki bi ga uresničevali v osamitvi. Raste v skupnem prizadevanju s tistimi, ki z nami delijo enako iskanje.

Začnimo spodbujati rast vidne edinosti kristjanov! Seveda ne zato da bi bili močnejši pred sovražnim svetom, temveč zato da bi sprostili dinamiko evangelija. Ni potrebno čakati, da se uskladijo vsa teološka vprašanja, da bi se zbrali k skupni molitvi.

Ko se srečujemo s kristjani različnih denominacij, včasih naletimo na stališča, ki se zdijo – in včasih tudi resnično so – nezdružljiva, vsaj na konceptualni ravni. Namesto da poudarjamo razlike, je mogoč drug pristop: vedno znova začnimo s skupno molitvijo. Takšna praktična edinosti bo Božjemu ljudstvu omogočila, da se približa skupni izpovedi vere.

Morda nam bo tudi to omogočilo, da spremenimo svoj pogled na Cerkev: ali bi jo lahko vedno bolj obravnavali kot veliko družino tistih, ki so se po Kristusovem zgledu odločili ljubiti? Čas je, da postanemo kvas miru, da prenehamo gojiti medsebojne delitve in ostajati na vzporednih tirih, ki se nikoli ne srečajo!

Iskanje vidne edinosti mora iti z roko v roki s priznanjem zla, ki se je včasih dogajalo v naših Cerkvah, in s trdno zavezo, da bomo naredili potrebne spremembe. Zaupanje mnogih je bilo omajano. Tudi v Taizéju je bilo zaupanje nekaterih ljudi izdano; tega se dobro zavedamo. Zaupanje je krhka stvarnost, ki jo je pogosto treba obnoviti in ponovno zgraditi, kar pa je mogoče le s poslušanjem tistih, ki so bili ranjeni. [3]

Širjenje naših prijateljstev

Da bi lahko prispevala k ustvarjanju vesoljnega bratstva, je Cerkev povabljena, da postane znamenje prihajajočega Božjega kraljestva in odkrije, k čemu jo danes kliče Sveti Duh. Tukaj je nekaj klicev, ki jih moramo skupaj preučiti.

 Danes postaja za mnoge občutek pripadnosti vse pomembnejši pri oblikovanju njihove identitete. Vendar pa se pripadnost ne razvije v nasprotovanjih in konfliktih z drugimi, ampak v spoštovanju in srečevanju. Da, iščimo resnico drug v drugem – z njo bomo vedno rasli.

 Vzajemno spoštovanje lahko odpre prostor za dialog med verniki različnih religij. V tem dialogu je odprtost do drugih mogoča, ko smo sami v svojem verskem izročilu ukoreninjeni kot drevo, ki potrebuje globoke korenine, da razvije široko krošnjo. Pristno prijateljstvo je mogoče, tudi če vključuje določeno trpljenje zaradi dejstva, da drugi z nami ne morejo deliti naših najglobljih prepričanj.

 Mnogi ljudje se danes boleče zavedajo, kako močno rasizem in vse oblike diskriminacije vplivajo na medsebojne odnose in mnoge družbe po svetu. Skupaj poiščimo vse, kar nam lahko pomaga spremeniti naš pogled na druge na primer s poslušanjem tistih, ki so zapustili svojo domovino. Sprejmimo tisti del drugačnosti, zaradi katerega je vsako srečanje zaklad.

 Smo dovolj pozorni na klic Zemlje? Nekatere človeške dejavnosti in malomarnosti škodujejo našemu čudovitemu planetu, na kar nas opominjajo okoljske katastrofe in ekstremne vremenske razmere. Nujno se je spomniti na odgovornost, ki jo je Bog zaupal človeštvu. Politične in ekonomske odločitve so nujne, vendar lahko vsak od nas že zdaj poenostavi svoj način življenja in obnovi čut za čudenje nad lepoto stvarstva.

 V kontekstu vojne, ki pustoši v Ukrajini in drugih delih sveta, nekateri opažajo, da vse težje molijo. Poraja se občutek, da je Bog odsoten ali pa je tiho spričo zla. In vendar molitev za mir prebuja naš občutek odgovornosti in solidarnost z vsemi, ki strašno trpijo v tej vojni tragediji. Ne prosimo za poenostavljen mir, ki bi predal zmago nasilnežem, ampak za zahteven mir, ki vključuje pravico in resnico, da bi bil resnično trajen. Da, molitev za mir je potrebnejša kot kadarkoli prej.

Vsem vernikom lahko zaupanje v Boga prinaša upanje, ki je močnejše od strahu pred prihodnostjo. Ne naivno zaupanje ampak prepričanje, ki je zakoreninjeno v naših srcih, da je Bog na delu v stvarstvu in tudi nas kliče k delu, da sprejmemo odgovornost zase ... in za prihodnje generacije.

Ko je mir na videz nedosegljiv ideal in nasilje cefra družine narodov, ko nas vznemirjajo vse vrste nevarnosti, opomnimo same sebe: v še tako revno notranje življenje, prek solidarnosti z našim bližnjim in prek rastočega prijateljstva prihaja Vstali Kristus. On nam spreminja pogled, nas vodi v širši svet in vabi, da naredimo nepričakovan korak naprej. Ga bomo sprejeli?