Janez Krstnik je oznanjal: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal. Jaz sem vas krstil v vodi, on pa vas bo krstil v Svetem Duhu.« Tiste dni je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu. Brž ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa, ki se razpirajo, in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob. In zaslišal se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« (Mr 1,7-11 SSP)

Jezusov krst napoveduje to, kar bomo našli v nadaljevanju evangelija: razodetje Jezusa kot ljubljenega Božjega Sina, ki ga v vsem vodi Sveti Duh. Daleč stran od Templja, od učenjakov svetih spisov in voditeljev ljudstva se Jezus v množici spokornikov približa Jordanu. Pristopi k tistim, ki se ne morejo zateči nikamor drugam kot k Božjemu usmiljenju. Postal je eno z njimi, brez privilegijev, in bil krščen tako kot oni. To napoveduje njegovo popolno predanost.

Ko se Jezus dvigne iz vode, se združijo tri znamenja, ki razkrijejo pomen tega dogodka. Najprej se odprejo nebesa, kar je napoved tempeljske zavese, ki se bo raztrgala ob Jezusovi smrti. V Jezusu je odpravljena vsakršna razdalja med Bogom in človekom. Drugič, nad Jezusa se spusti Duh – ne da bi se vsiljeval ali vplival nanj, ampak da bi ga vodil v vsaki situaciji. Jezus v celoti sprejema Božjo voljo, osvobojen vseh osebnih načrtov. Nazadnje Jezus prejme spoznanje, da je ljubljeni Sin, Očetovo veselje. Ta bližina z Očetom je vir, iz katerega Jezus črpa spodbudo za opravljanje svojega poslanstva. Nima nobenega drugega načrta ali projekta, le sprejme vse Božje upanje in se mu posveti z vsem srcem. On bo dokončni »da« Božjemu pričakovanju, utelešen v človeškem obstoju. To občestvo med Očetom in Sinom je že uresničitev Božjega kraljestva, ki prihaja na svet.

Prepoznati Jezusa kot edinega Sina, ki ga Bog ljubi, pomeni odkriti Boga, ki je Oče, Boga, ki ni samozadosten ali zadovoljen sam s seboj, ampak pričakuje svoje veselje od drugega. Ker Bog svoj odnos utemeljuje na ljubezni, s tem omejuje svojo vsemogočnost in vsevednost: Bog ne more odgovoriti namesto mene in ne ve vnaprej, kako bom odgovoril! Vendar ne bo nikoli prenehal verjeti vame. Bog daje iz ljubezni, torej ne da bi mi karkoli vsiljeval, ampak z upanjem, da bo namen, ki ga vodi, prepoznan in da bo to spodbudilo odgovor, ki ga bo navdihnil podoben pogum: popolno in svobodno podarjanje vsega mojega življenja.

 Kaj mi pomeni zavedanje tega, da je bil Jezus v polnosti človek in hkrati v polnosti Bog?
 Kako lahko sprejmem Božjo voljo, ne da bi me pri tem ovirali moji lastni načrti?
 Če mi Bog pušča svobodo, kako lahko to svobodo bolje izkoristim?