Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati. V Jeruzalemu so tedaj prebivali Judje, pobožni možje iz vseh narodov pod nebom. Ko se je razširil glas o tem, se je zbrala množica ljudi, ki so bili vsi iz sebe, ker jih je vsakdo slišal govoriti v svojem jeziku. Strmeli so, se čudili in govorili: »Glejte, ali niso vsi ti, ki govorijo, Galilejci? Kako, da jih slišimo vsak v svojem materinem jeziku? Parti, Medijci in Elámci in tisti, ki prebivamo v Mezopotamiji, Judeji in Kapadokiji, v Pontu in Aziji, v Frigiji in Pamfiliji, v Egiptu in v libijskih krajih blizu Cirene, in mi iz Rima, ki se zdaj mudimo tukaj, Judje in spreobrnjenci, Krečáni in Arabci – vsi jih slišimo, kako v naših jezikih oznanjajo velika Božja dela!« (Apd 2,1-11 SSP)

V tem odlomku so vsi učenci skupaj na enem kraju. Predstavljajte si ta kraj. Lahko je to fizičen prostor, kot je na primer soba ali hiša. A biti na istem kraju lahko pomeni tudi biti iste miselnosti, deliti iste ideje ali občutja. Lahko si na primer predstavljamo, da so vsi učenci enako ljubili Boga ali pogrešali Jezusa ali se spraševali, kaj jih čaka v prihodnosti … Morda so bili na več krajih! Kraji, najsi bodo fizični, kot soba, ali bolj abstraktni in simbolni, kot miselnost ali čustvo, nam pomagajo, da se zberemo skupaj, in ustvarjajo občutek pripadanja in identitete. Zato so takšni kraji na naši poti koristni in dajejo življenje.

Vendar pa nas lahko kraji, fizični ali simbolni, tudi zaprejo pred ljudmi ali stvarmi, ki so po naših izkušnjah s svetom drugačni, nenavadni ali eksotični. Morda ne želimo iti »ven«. Kraj, ki daje življenje, takrat postane ravno nasprotno – »odmevna komora«, ekskluziven klub. Ne moremo vse svoje življenje živeti na istem kraju in ob tem rasti, služiti drugim in Bogu. Bog, ki je onkraj vseh teh krajev, nas vabi ven. V tem odlomku vidimo, da Sveti Duh pride in napolni kraj, kjer so učenci, ter jih navda, da gredo onkraj »istega kraja«, k drugim, ne da bi izgubili svojo skupnost. To je tako, kot da bi bili na gugalnici, ki niha sem in tja. Stalno gibanje sem in tja nam pomaga, da najdemo ravnovesje med poglabljanjem lastne identitete in bivanjem z drugimi na način, ki daje življenje.

Učenci nato začnejo govoriti v mnogih jezikih. Govorjenje drugega jezika je več kot le uporaba pravih besed in slovnice. Je tudi način izražanja tega, kako mi vidimo svet in kako naša lastna zgodba oblikuje to, kdo smo. Vedno obstajajo elementi jezika, ki jih je težko ali celo nemogoče prevesti, saj jih ni mogoče razumeti zgolj s poslušanjem ali branjem besed. Iz konteksta je treba razumeti še nekaj drugega, včasih pa je treba imeti celo izkušnjo iz prve roke. Če ostanemo na površinski ravni besed, lahko to privede do nesporazumov, če ne celo do predsodkov in strahu pred ljudmi, ki so drugačni od mene.

Preprosto moramo prositi za dodatna pojasnila in ponižno sprejeti dejstvo, da včasih druge osebe ne moremo v celoti razumeti. A to nas ne sme ustaviti na skupni poti prijateljstva, temveč naj nam pomagati spoznati, da nismo povsem enaki in da se moramo učiti drug od drugega, kadar le lahko. Enako velja za naše govorjenje: morda se ne zavedamo, da to, kar rečemo, za nekoga drugega nima smisla.

Na Binkošti so ljudje »iz vseh narodov« slišali o Božjih delih v svojem jeziku. Kadar govorimo o Božjih delih, moramo pomisliti, komu govorimo. Vsak človek, vsaka skupina in vsaka skupnost razume, vidi in živi svet drugače in ima zato svoj ’jezik’, svojo ’kulturo’. Razmislite, kako bi lahko kakšno svojo pomembno izkušnjo razložili otroku, vrstniku ali nekomu veliko starejšemu. Globlje sporočilo je lahko enako, vendar je treba uporabiti drugačne besede, da bi ga vsakdo lahko razumel.

Naj vse življenje čutimo, da nas Sveti Duh vedno znova kliče iz našega »kraja«, da bi govorili o Božjih delih.

 Kateri »kraji« so pomembni v mojem življenju? Kako lahko grem »ven« iz teh krajev? Morda mi je včasih težko iti »ven« – zakaj?
 Kaj sem se o Bogu, svoji veri, svetu, drugih in sebi naučil od ljudi, ki imajo drugačne izkušnje s svetom, kot jih imam sam?
 Kako bi kakšno svojo pomembno izkušnjo delil z otrokom, z vrstnikom in z nekom, starejšim od sebe?