Srečanje v Bruslju

Razmišljanja brata Aloisa

Vsak večer srečanja, med večerno molitvijo v Brussels Expo, brat Alois z zbranimi deli svoje razmišljanje. Besedila teh razmišljanj so objavljena tukaj.

JPEG - 31.4 ko

Ponedeljek zvečer (29. december 2008)

Veliko veselje je biti v Bruslju. Zahvaljujemo se prebivalcem mesta in okolice, da so odprli svoja vrata. V času, ko se obzorja mnogim mračijo, je pomembno, da pridemo skupaj in še enkrat izrazimo upanje, ki nas spodbuja.

To upanje se hrani v prepričanju, da se novi harmonični odnosi lahko rodijo med ljudmi. Nova solidarnost lahko prenovi življenje naših družb. V teh dneh se bomo pogovarjali o tem vprašanju, ampak, kar je še bolj pomembno, bomo to izkusili.

Pred nekaj tedni sem bil skupaj z dvanajstimi brati v Afriki in naša srca so še vedno prevzeta. Skupaj s cerkvami v Nairobiju (Kenija) je naša skupnost pripravila srečanje za afriške mlade.

Srečanje je združilo 7.000 mladih iz petnajstih afriških držav, skupaj z mladimi z drugih kontinentov. Veseli smo, da se je »romanje zaupanja« razširilo v Afriko.

Na tem srečanju smo želeli pomagati graditi odnose prijateljstva, ki bodo presegali rane zgodovine in pomanjkanje stikov med ljudmi. Če je nemogoče poustvariti preteklost, so mladi Afričani odkrili veselje v premagovanju meja in izkazovanju gostoljubnosti drug drugemu.

Navkljub razprtijam, ki razdeljujejo kontinent, se mnogi pogumno trudijo za spravo in mir. Kristjani se še bolj trdno držijo tega upanja: vez krsta v Kristusu je močnejša od razprtij. So kristjani, ki so to svoje versko prepričanje plačali s svojim življenjem.

Sedaj nadaljujem v nizozemščini. Med srečanjem smo se en dan srečali tudi z mladimi iz Ruande, več kot 250 jih je prišlo. Clarisse je izgovorila naslednje besede, ki vam jih želim zaupati.

Clarisse je rekla: »Naročite Evropejcem naj molijo za mlade v Ruandi. V naši situaciji je brezposelnost tista, ki nas spravlja v obup. In potem so še tisti, ki zaradi trpljenja med genocidom ne zmorejo več verjeti v Boga ali celo v življenje.«

Med temi mladimi iz različnih držav, ki so izpostavljeni različnim preizkušnjam, je navkljub težavam bilo prisotno veselje. Naj se sliši še tako presenetljivo, v Afriki težave ne preprečijo veselja, resen pogled ne izključuje plesa.

Med skupnimi molitvami je med spevi vzniknila vitalnost, Dolga tišina je izrazila hrepenenje vseh, bodisi iz plemen Kikujev, Luosa, Masajev, Kongovcev ali Ruandcev. Njihovo hrepenenje je tudi naše: mir v srcu in mir za vso človeško družino.

Radi bi, da nas ti afriški kristjani navdahnejo, da bomo nosilci upanja in veselja, tam, kjer nas je postavil Bog.

V Pismu iz Kenije, ki ste ga prejeli, je podoba afriškega Kristusa. Ta Kristus je tukaj, v prostoru, kjer je tišina. Pojdimo tja kadarkoli je to mogoče in molimo za različna ljudstva v Afriki.

Res je, da redkokdaj vidimo rezultat naših molitev. Ampak kaj pa če bi molitev za druge pomenila, da skočimo v tok ljubezni, ki kroži med nami in Bogom? Tako bomo morda razumeli, da bodo naše molitve pomagale k temu, da bo božja ljubezen dosegla vse ljudi, preko ovir, ki se vedno znova nastajajo. Da, tudi če ne vemo kako, Bog sliši naše molitve.

Otrok: Vsak večer bomo navedli nekaj imen držav od koder prihajajo udeleženci, ki so tukaj. Nocoj izrekamo dobrodošlico vsem iz Norveške, Švedske, Finske, Danske, Portugalske, Španije in Italije.

Torek zvečer (30. december 2008)

V teh dneh v Bruslju se ukvarjamo z vprašanjem: Kaj je tisti izvir iz katerega črpamo življenje? Kako lahko ta izvir očistimo tistega, kar ga ovira? Stoletja pred Kristusom je prerok Izaija označil izvir z naslednjim zapisom: »Tisti pa, ki zaupajo v Gospoda, obnavljajo svojo moč, tekajo, pa ne opešajo, hodijo, pa ne omagajo.«

Da, pomembno je biti pozoren na Božjo bližino v naših življenjih. Iz tega lahko črpamo veselje in upanje. Da bi bolje in bolje odkrivali Božjo navzočnost, koliko se sploh zavedamo, da imamo zaklad, ki je Sveto pismo?

Oktobra sem bil za tri tedne povabljen v Rim, na sinodo, ki je združila škofe z vsega sveta. Tema pogovora je bilo Sveto pismo, Beseda Boga, in njeno mesto v naših življenjih. Poslušali smo pričevanja z vsega sveta. Nekatera so bila kot biseri izredne vrednosti.

Škof iz Latvije je rekel, da so v njegovi državi, pod režimom Sovjetske zveze, duhovniki in verniki umirali zaradi oznanjanja Božje besede. Duhovnik, po imenu Victor, je bil nekega dne aretiran, ker je imel pri sebi Sveto pismo. Agenti so Sveto pismo vrgli na tla in od njega zahtevali, da ga potepta. On pa je pokleknil in knjigo poljubil. Posledično je bil obsojen na deset let prisilnega dela v Sibiriji.

Ko slišiš tak primer, razumeš, kako zelo je Sveto pismo ljubljeno in kako je spremenilo življenja mnogih ljudi.

Sinoda je izrazila veliko zaskrbljenost. Svetemu pismu bi morali posvečati več pozornosti. Eden izmed kardinalov se je zahvalil reformiranim kristjanom za njihovo pozornost Svetemu pismu. Eden izmed škofov je rekel: »V katoliški cerkvi je prišlo do odpora proti sola Scriptura refornacije in zmanjšali smo pomembnost Svetega pisma. Sedaj to obdobje puščamo za sabo.«

Vendar pa ni vedno lahko prebirati Sveto pismo: najdemo besedila, ki jih ne razumemo. Da bi branje bilo lažje, je pomembno poudariti dve poti pristopanja. Prva je ta: kar leži v srcu Svetega pisma je ljubezen Boga in ljubezen do bližnjega. Sveto pismo je zgodba o zvestobi Boga.

Druga pot do Svetega pisma pa je tale: Evangelij nam govori, da je sam Kristus Beseda od Boga. Ko beremo zapise, srečamo njega, Kristusa. Slišimo njegov glas, vstopimo v oseben odnos z njim.

Zato v Taizéju tako radi prepevamo po nekaj besed iz Svetega pisma. Spev, ki se ponavlja, nam omogoča, da te besede ponotranjimo. Prav tako imamo radi dolge trenutke tišine, kadar smo skupaj. V tišini lahko določene besede v nas še zrastejo. In od Vzhodnih kristjanov smo se naučili imeti radi ikone; vse so prežete s Svetim pismom.

Končal bom s konkretnim projektom. Božja beseda nas združuje preko razprtij. Prav tako nas, preko meja, združuje s tistimi, ki so daleč stran od nas. In nocoj smo veseli, da lahko konkreten znak te edinosti podarimo kristjanom na Kitajskem.

V letu 2009 bomo znamenje ljubezni in občestva izrazili ljudem na Kitajskem. S pomočjo »Operacije upanje« in tistimi, ki jo podpirajo, bomo na Kitajskem natisnili in v različnih predelih države razdelili milijon Svetih pisem.

Jutri zvečer vam bom spregovoril nekaj besed o sporočilu Evropski uniji, ki ste ga našli v Pismu iz Kenije. Oznanil pa bom tudi naslednje postaje Romanja zaupanja na zemlji.

Otrok: Vsak večer omenimo imena nekaj držav od koder prihajajo romarji, ki so tukaj in zanje molimo. Nocoj pozdravljamo udeležence iz Belorusije, Rusije, Ukrajine, Gruzije, Albanije, Srbije, Bosne in Hercegovine, Romunije, Črne Gore, Litve in Slovaške.

Pozdravljamo tudi mlade iz Kitajske, Koreje, Japonske, Indije, Indonezije, Filipinov in Vietnama.

Pozdravljamo škofe in voditelje katoliške, ortodoksne, anglikanske in protestantskih cerkva, kot tudi voditelje evropskih institucij iz Belgije in Bruslja, ki nocoj molijo skupaj z nami in sedijo ob bratih.

Še posebej toplo iz vsega srca pozdravljamo navzočnost Njenega veličanstva kraljice Fabiole iz Belgije.

Sreda zvečer (31. december 2008)

V teh dneh se sprašujemo kako lahko odstranimo tisto, kar ovira vir upanja in veselja v nas. Bi to ne bilo najprej v iskanju odkrivanja bližine ljubečega Boga v našem življenju?

Za nekatere naše sodobnike se zdi morda prelahko slišati take besede o božji ljubezni. Mnogi zavzeto iščejo smisel svojega življenja in kljub temu ne zmorejo verjeti v osebnega Boga, ki jih ljubi. Posvečamo dovolj pozornosti tistim, ki iščejo vero, ampak jim Bog ostaja nerazumljiv?

Za božič smo praznovali Jezusovo rojstvo, po katerem se nam Bog približa, ampak ne želimo pozabiti, da bo Bog vedno ostal onstran tistega kar je nam razumljivo. Na široko odprimo svoja srca in misli tema dvema dimenzijama skrivnosti o Bogu: njegovi bližini in njegovi vzvišenosti.

Vsak ni zmožen dojeti teh dveh dimenzij. Nekateri Božjo bližino izkusijo zelo blizu; je skoraj kot nekaj, kar njihovo srce lahko začuti. Drugi, kot npr. mati Tereza, izkusijo Božjo bližino še posebej v njegovi tišini, včasih v zelo dolgih obdobjih svojega življenja.

Takrat je pomembno hoditi skupaj po Jezusovih stopinjah: on je izkusil tako veliko Božjo bližino in tudi, še posebej na križu, tišino Boga. Temu Jezusu sledimo in se njega se oklepamo. Krščanska vera je torej videna kot tveganje, kot pustolovščina zaupanja.

Na koncu Pisma iz Kenije ste našli sporočilo Evropski uniji. To je zato, ker smo v Bruslju, kjer imajo svoj sedež mnoge evropske institucije. In zakaj to sporočilo?

Naša evropska srečanja že več kot trideset let prispevajo k poglabljanju medsebojnega poznavanja med državami Evrope. Da, hočemo odprto in združeno Evropo. In želeli bi, da bi evropske institucije storile vse kar morejo za razvoj v tej smeri.

Evropa je uspela ustvariti obdobje miru brez primerjave v zgodovini. So kristjani, ki so si upali začeti z nepričakovanimi dejanji sprave med ljudmi v Evropi. Boste vi mladi še naprej gradili ta mir? Se boste vprašali kako lahko pomagate graditi odprto Evropo, deželo solidarnosti?

Pred dvema tednoma sem prišel v Bruselj in to sporočilo prinesel gospodu Jose Manuelu Barrosi, predsedniku Evropske komisije. S tem dejanjem sem želel izraziti upanje, da bi naše »Romanje zaupanja na zemlji« obrodilo sadove tudi na ravni družbenega življenja.

In sedaj nekaj novic. Skupaj bomo nadaljevali »Romanje zaupanja«. Preko celega leta bodo srečanja v Taizéju. In čez leto dni bo spet Evropsko srečanje. Gostilo ga bo mesto, kjer nas že dolgo pričakujejo in nas bodo toplo sprejeli. Nadškof tega mesta je nocoj tukaj z nami. Naslednje Evropsko srečanje bo od 29. decembra do 2. januarja na Poljskem, v mestu Poznan.

Med nami je veliko Poljakov. Andrzej iz Poznana bo spregovoril nekaj besed:

»Rad bi vam samo rekel, da je naše srce široko odprto in storili bomo vse, da vas bomo sprejeli v veselju.«

Romanja pa ne bomo nadaljevali le v Evropi, ampak tudi na drugih kontinentih. Po Afriki se vračamo v Azijo. Čez malo več kot leto dni, od 3. do 7. februarja 2010, nas bodo sprejeli na Filipinih, v mestu Manila.

Nekaj Filipincev je danes z nami: Mico, Mona in Arjen. Arjen nam bo nekaj povedala:

»Tako kot drugi mladi, imamo tudi mi težave in sanje. Radi bi, da bi naše iskanje resnice našli v življenju v duhu Kristusa. Romanje zaupanja nas bo dvignilo. Pomagalo nam bo poglobiti našo vero in našo obvezo živeti v občestvu, v Cerkvi in naši družbi. Pomagalo nam bo združiti ne samo mladih Filipincev, ampak tudi druge ljudi, ki se vključujejo v svojih krajih.

Na tem potovanju bi z vami radi delili tudi naša življenja, naša veselja in naša upanja. Z vami želimo deliti našo vero, da bomo potem skupaj odprli nove poti upanja. Potrebujemo podporo vas, mladih Evropejcev, in zato bi radi povabili in sprejeli medse vas, mlade iz Evrope, na Romanju zaupanja na Filipinih.«

Otrok: Nocoj pozdravljamo udeležence iz Grčije, Moldavije, Hrvaške, Madžarske, Bolgarije, Slovenije, Makedonije, Kosova, Estonije, Latvije, Češke in Poljske.

Prav tako pozdravljamo mlade iz Argentine, Bolivije, Čila, Brazilije, Mehike, Gvatemale, Kolumbije, Kanade in ZDA.

Pozdravljamo nadškofa iz Poznana, msgr. Gadeckega, škofa Gurdo in Polaka iz Poljske, škofa Daucourta in Maillarda iz Francije ter pastorja Reymonda iz Švice.

Četrtek zvečer (1. januar 2009)

Zelo smo hvaležni za topel sprejem, ki smo ga prejeli. Iz srca se zahvaljujemo vsem, ki so odprli svoja vrata. Hvala voditeljem Cerkva za njihovo podporo med pripravo. In hvala civilnim oblastem, ki so sodelovale z nami.

V teh dneh smo imeli naslednji izkušnjo: združiti se v tako lepo občestvo rojeva upanje za naše osebno življenje, za družbo, za svet. Občestvo, ki smo ga tukaj konkretno živeli, nas odpre za novo razumevanje Boga.

Ko se vrnemo domov, bi vsi radi to upanje delili z drugimi. Pomembno bo, da se nenehno vračamo k izviru. Ta izvir je tukaj, zelo blizu nas in celo v nas. Je v osebnem občestvu s Kristusom. Vsako jutro poslušajmo njegovo ljubezen! Vrača nas nazaj v življenje.

Spomnil sem vas, da imamo zaklad Svetega pisma, da bi lahko hodili v veri. Včasih se spomnimo le nekaj besed; ampak pomembno je, da jih udejanjimo. S tem, ko jih udejanjimo, jih razumemo bolje. Vsak izmed nas lahko Bruselj zapusti z vprašanjem: Katere besede, ki so se me dotaknile, lahko udejanjim?

V svojem verskem življenju ne ostajajte sami! V svoji lokalni skupnosti lahko tudi dva ali trije drug drugemu pomagajo moliti, poglobiti zaupanje v Boga.

Mi, bratje iz Taizéja, bi vas radi podpirali kjerkoli ste. Ampak smo le majhna skupnost, katere primarna poklicanost je živeti v skupnosti v Taizéju ali v kateri izmed naših skupnosti v različnih državah sveta.

Vesel sem, da bom letos z nekaj brati lahko obiskal štiri države. V začetku maja se bomo z Romanjem zaupanja prvič ustavili v Baltskih državah, v Vilnusu v Litvi. Naslednja postaja bo v Sevilli v Španiji in potem kasneje še v Stuttgartu v Nemčiji in Pécsu na Madžarskem.

V teh dneh ste mnogi preživeli nekaj časa v molitvi v prostoru tišine. Tam ste lahko prejeli zakrament sprave ali pa ste bili preprosto poslušani. Mnogi ste zaupali vprašanje ali pa izkušnjo trpljenja oziroma veselja.

Kako lahko bolje živimo službo poslušanja v naših cerkvah? So možje in žene, ki so pripravljeni in zmožni, da to storijo. Če nas nekdo osebno sprejme, če se mu lahko zaupamo, je pomembno, tako kot je pomembno obnavljati zaupanje v Boga.

Tisto, kar iščemo globoko v sebi je mir, mir v srcu in mir za vso človeško družino. Sv. Ambrož je rekel: »Mir začni graditi v svoji notranjosti, da ga boš potem, ko boš v miru sam s seboj, lahko prinašal tudi drugim.«

Bog nam daje ta mir. Ampak ni vsiljen od zgoraj. Evangelij nam govori o neverjetnem ravnanju Boga s človeštvom. Bog vsakega vabi, da sodeluje pri njegovem delu sprave in da pomaga ustvarjati nove harmonične odnose med ljudmi.

Kaj lahko storimo mi? Katere dejanja so v našem dosegu v zapletenih situacijah ki nas obkrožajo – revščina, različne oblike nepravičnosti, grožnje prepirov? Ali ni to, da gremo drugim naproti v veliki preprostosti? Pojdimo nasproti najbolj ranljivim! Obiščimo tiste, ki so izključeni ali zapuščeni! Poskusimo udejanjiti znamenja odprte in združene Evrope, še posebej s priseljenci, ki so nam blizu in so hkrati tako daleč!

Na ta način bomo odkrili navzočnost Kristusa tudi tam, kjer ne bi pričakovali, da ga bomo našli. Vstali je prisoten med ljudmi. Gre pred nami na poteh sočutja in po Svetem Duhu že prenavlja obličje zemlje; omogoča nam, da lahko upamo.

Otrok: Nocoj pozdravljamo udeležence iz Avstrije, Švice, Velike Britanije, Irske, Francije, Nemčije, Nizozemske, Luksemburga in mlade iz Belgije.

Pozdravljamo tudi mlade iz Konga, Južne Afrike, Nigerije, Mavricija, Gambije in Avstralije.

Printed from: http://www.taize.fr/sl_article8016.html - 18 September 2019
Copyright © 2019 - Ateliers et Presses de Taizé, Taizé Community, 71250 France