Portret

Sveti Irenejiz Lyona

V eni izmed opomb v Pismu iz Cochabambe so navedene besede, ki jih je zapisal Irenej iz Lyona: »Zaradi svoje neskončne ljubezni je naš Gospod Jezus Kristus postal, kar smo mi, da bi lahko mi v polnosti postali, kar je on.« Irenejev lik je še posebno zanimiv, ker nas pripelje tako blizu prvim krščanskim vernikom. Rodil se je v drugem stoletju in odraščal v Smirni, mestu na zahodni obali Turčije, kjer je slišal učiti starega škofa Polikarpa. Polikarp je bil učenec apostola Janeza. Irenej je kasneje postal drugi škof v Lyonu, mestu v Franciji nedaleč od Taizéja.

Irenej je bil eden izmed prvih učiteljev v cerkvi, ki je svojim idejam dal sistematično obliko. Njegovo najpomembnejše preživelo besedilo, pet knjig Proti krivim veram, je težko brati. Toda čutimo lahko, da je želel poudariti ideje, ki so pomembne tudi za nas. V samem srcu njegove vere je bilo prepričanje, da je Bog, ki ga ne vidimo in ne poznamo, ki pa je ustvaril vse, tako ljubil človeštvo, da je postal človek kot mi. S tem, ko je postal človek Jezus, je Bog želel z vsakim človekom deliti svoje večno življenje na takšen način, da naša krhka, nasprotujoča si človeška narava ne bi bila preplavljena ali zdrobljena, ampak do polnosti izpolnjena. Vse, kar smo, je bilo od začetka načrtovano za polnost preko vsega, kar si lahko predstavljamo, v občestvu z Bogom.

Irenej je zapisal zelo presenetljiv stavek, ki ga pogosto citirajo: »Življenje v človeku je slava Boga; življenje človeka je vizija Boga.« Neki drugi prevod pravi: »Slava Boga je človek, ki živi; in življenje človeka obstaja v gledanju Boga« (Proti krivim veram, 4. knjiga 20,7). Kar je tako privlačnega v Irenejevih spisih, je ravno ta pojem »življenja«, kajti nedvomno želi vsak človek biti v polnosti živ in odkriti poti, kako bolj resnično in bolj polno živeti. Če toliko ljudi danes govori o »odtujevanju« in »absurdnosti«, je to ravno zaradi zavedanja, da v življenju manjka nekaj pomembnega, nekaj, kar je več od ali, še bolje, namesto takojšnjih »zadovoljitev«, ki jih nudi današnja potrošniško usmerjena družba. Poklicani smo, da imamo delež v življenju, ki je preprosto ljubezen, ki jo Bog želi deliti z vsemi. Kot je pogosto dejal tudi brat Roger: »Bog lahko da le svojo ljubezen.«

Ljubezen, tako za Boga kot za vse nas, vedno pomeni dajati sebe. Zato je bil za Ireneja Božič ključ do smisla življenja in ne le lepa zgodba o rojstvu deteta: »S tem namenom je Božja Beseda postala človek, je On, ki je bil Božji Sin, postal Sin človeka, da bi človek, ko bi sprejel Besedo in prejel posinovljenje, lahko postal Božji sin« (Proti krivim veram, 3. knjiga 19,1). Seveda to zveni praktično nemogoče. Vsaka definicija »Boga« je obsojena na to, da se konča s poudarjanjem dejstva, da je Bog popolnoma drugačen, v ničemer podoben nam ali čemurkoli, kar si lahko predstavljamo. Ravno tako vsaka definicija tega, kaj pomeni biti človek, skoraj vedno poudari naše omejitve, naše slabosti in krhkost ter našo smrtnost, za katero se zdi, da kljubuje vsakemu iskanju končnega smisla.

Osnova Irenejevi misli je povsem preprosta, nadvse presenetljiva trditev, ki stoji na začetku Evangelija po Janezu: »Beseda je postala meso.« Ali kot pravi Irenej: »Zaradi svoje neskončne ljubezni je edini resnični in zvesti Učitelj, Božja beseda, naš Gospod Jezus Kristus postal, kar smo mi, da bi lahko mi v polnosti postali, kar je on. (Proti krivim veram, 5. knjiga, predgovor). Prvi kristjani so nosili v sebi jasno razumevanje enosti vsega. Kot ljudje smo eno s celotnim materialnim svetom. Vse, kar obstaja, je ustvarila in ohranila ljubezen Boga, Stvarnika vseh stvari. Dejanje premoščanja ogromnega prepada med Bogom in fizičnim vesoljem, umeščanje ljudi v življenje, kakršno je njegovo, ni bilo slučajen domislek. Že od vsega začetka je bil to načrt in namen božanske ljubezni. Ljubljeni smo takšni, kot smo, zaradi tega, kar lahko postanemo preko občestva, ki ga ponuja Bog. Ko delimo luč neskončne Božje ljubezni, odkrijemo, da smo resnično vsi ustvarjeni za življenje, ki si ga nismo mogli niti zamišljati.

Printed from: http://www.taize.fr/sl_article6601.html - 17 December 2017
Copyright © 2017 - Ateliers et Presses de Taizé, Taizé Community, 71250 France