Pismo 2008

Pismo iz Cochabambe

Na latinskoameriško srečanje mladih, ki je od 10. do 14. oktobra 2007 potekalo v Cochabambi v Boliviji, so se župnije in družine v mestu in njegovi okolici pripravljale več mesecev. Na njem se je zbralo 7000 udeležencev iz različnih delov Bolivije, iz vseh latinskoameriških in iz številnih evropskih držav. Spodnje "Pismo iz Cochabambe" za leto 2008 je bilo prvič objavljeno med evropskim srečanjem v Ženevi konec decembra 2007.

Sprava, ogenj

Z mladimi iz vseh držav Latinske Amerike, ki so skupaj tu v Boliviji, smo se vprašali: kakšne steze upanja lahko odpiramo danes?

Prebivalci Bolivije, za katere je značilna precejšnja družbena in narodnostna raznolikost, skušajo pustiti konflikte za seboj in doseči večjo pravičnost in mir.

Marsikje po svetu se današnje napetosti še vedno rojevajo iz nezaceljenih ran zgodovine. Kako je mogoče iskati ozdravljenje, če se spričo krivic vedno bolj razrašča občutek nemoči?

Mladi na srečanju v Cochabambi so pokazali, da raznolikost ne vodi nujno do delitev ali tekmovalnosti, temveč prinaša s seboj obljubo medsebojne obogatitve in radosti. [1]

V Boliviji smo odkrili pogum tistih, ki verujejo in z vsem svojim življenjem izražajo evangeljski klic k boju s spravljenim srcem.

Pri izvirih sprave

Moč za boj s spravljenim srcem črpamo iz osebnega občestva z živim Bogom. Brez notranjega življenja ne bi mogli doseči skrajnih meja svoje odločitve. V Bogu najdemo radost in upanje na življenje v polnosti.

Kaj ni Bog sam naredil prvega koraka do nas? Z Jezusovim prihodom se Bog zavezuje k resničnemu stiku z vsakim človekom. Čeprav ostaja onkraj tega, kar lahko razumemo, nam je Bog poslej zelo blizu.

Iz ljubezni je z nami hotel deliti naš obstoj. Postal je človek. Še več; z darovanjem svojega življenja na križu si je Jezus izbral zadnje mesto. [2] Ko je nase vzel to, kar nas od Boga ločuje, je prevzel naše lastno bitje in vso človeškost. [3] V zameno nam posreduje svoje lastno življenje. [4] To že začenja preoblikovati vse stvarstvo. [5]

Ta stik z Bogom postane za nas resničen v molitvi: po svojem Svetem Duhu se Bog naseli v nas. Kristus se nam podarja po svoji besedi in po zakramentih. V zameno mu lahko tudi sami podarimo vse. [6]

Kaj ni Kristus tako prinesel ognja na zemljo, tistega ognja, ki že gori v nas?

Razširjanje našega prijateljstva na vse

Ognja sprave ne moremo zadrževati v sebi. Razsvetljuje pot, ki nas vodi k delu za mir tako blizu kot daleč. [7]

Če spoznamo, kaj dela Bog za nas, bo to preoblikovalo naše medsebojne odnose. Postali bomo zmožni resničnega občestva z drugimi, zmožni za stik življenj, v katerem dajemo in prejemamo.

Evangelij nas vabi, naj sami storimo prvi korak do drugih, brez vnaprejšnjega zagotovila, da se bodo odzvali.

V nekaterih primerih, zlasti v razbitih odnosih, se lahko sprava zazdi nedosegljiva. Takrat se je dobro spomniti, da je želja po spravi že njen začetek. Kristus jemlje nase to, kar se zdi brezizhodno, in zaupamo mu lahko vse, kar potrebuje zacelitev. To nam omogoča, da prepoznamo priložnost, ko se pojavi, in da naredimo korak, naj bo še tako majhen, proti zmanjševanju napetosti.

Sprava lahko naše družbe preoblikuje v globini. Duh vstalega Kristusa prenavlja obličje zemlje. Pustimo tej dinamiki vstajenja, da nas požene naprej! Ne pustimo, da nas zapletenost problemov preplaši. Ne pozabimo, da lahko začnemo skoraj brez vsega. [8]

Podpira nas občestvo Cerkve; to je prostor prijateljstva za vse. [9] "Cerkev je za nas kot mati, ki posluša svoje otroke. Sprejema; tolaži. [10] Te besede mladega Latinoameričana so nam v izziv: bomo našli poti, da postanemo odsev božjega usmiljenja?

Bomo v konfliktnih položajih znali prisluhniti drugim? Toliko ločitev bi bilo tako manj bolečih. [11] Skušajmo se postaviti v kožo drugih.

Bomo našli načine za pravičnejšo delitev sredstev? Upajmo si preoblikovati svoj življenjski slog v smeri večje preprostosti, solidarnosti z ubogimi in večje skrbi za stvarstvo.

Bomo blizu tistim, ki imajo manj od nas? Ko delimo z njimi, pride do stika življenj: napeljujejo nas k radodarnosti, ki nas izvablja iz nas samih. Še več, njihovo pomanjkanje nam pomaga sprejeti našo lastno ranljivost. S to zavezo prispevamo k spoštovanju dostojanstva vsakega človeka.

Bomo šli odpuščanju naproti? Obstaja še kakšna druga pot za prekinitev verige nenehnega poniževanja? [12] Ne gre za to, da bi pozabili bolečo preteklost ali spregledali krivice, ki še vedno obstajajo. Evangelij nas vabi, naj spomin na bolečino presežemo z odpuščanjem, še več, naj se dvignemo nad lastno pričakovanje, da bomo prejeli nekaj v zameno. Tako najdemo svobodo božjih otrok.

Da, želimo se bojevati s spravljenim srcem, biti strastni iskalci občestva, sposobni razširjati svoje prijateljstvo na vse.

[1Ko so v Cochabambo prišli mladi s podeželja v svojih tradicionalnih oblačilih, se je rodil festival barv! Kakšno veselje je bilo videti, da so lahko skupaj mladi iz vseh delov Bolivije; tisti z ravnin in tisti z gora, tisti iz mesta in tisti s podeželja. To srečanje je pokazalo, da mladi lahko s svojim življenjem prispevajo k "mikroklimi sprave." Vedno več bolivijskih kristjanov si prizadeva, da bi evangelij resnično postal pot do sprave; ko oznanjajo svojo vero, skušajo pri tem vedno bolj upoštevati tudi obstoječe kulturno in versko izročilo.

[2Za svetega Pavla je sprava, ki jo je dosegel Kristus, pomembna za vse stvarstvo. Poslan je bil, da bi "pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih" (Kol 1,20). Zaradi tega se Jezus "ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem" (Flp 2,5-11).

[3V pesniškem jeziku, ki se navdihuje v premišljevanju Svetega pisma, pravoslavno bogoslužje za božič prepeva: "Ko je Stvarnik videl, da je človek, delo njegovih rok, izgubljen, je raztrgal nebo in stopil dol; rojen iz svete brezmadežne device je prevzel, v svojem telesu, vso človeškost."

[4Kristjan iz drugega stoletja, Irenej iz Lyona, je celo dejal: "Zaradi svoje neskončne ljubezni je Kristus postal, kar smo mi, da bi lahko mi v polnosti postali, kar je on."

[5Sveti Duh je kakor duša stvarstva: "Lepota sveta, ki jo je mogoče videti zdaj, ne bi mogla ostati urejena brez moči Duha (...). Duh je vsepovsod, ohranja in poživlja vse stvari v nebesih in na zemlji ter jih krepi" (Jean Calvin, Temelji krščanske vere I, XIII, 14).

[6Občestvo z Bogom se ne odvija vedno na ravni čustev; navzočnost Svetega Duha v nas je globlja. Molimo lahko celo, ne da bi kaj čutili, morda s preprosto kretnjo: lahko pokleknemo ali razpremo dlani. In Bog že pride, da bi nas obiskal.

[7Tiste, ki jih je pritegnil k sebi, Kristus pošilja v svet. Prim. Mr 1,17.

[8Prim. Lk 10,1-16.

[9Mlada Bolivijka Roksana je pripovedovala o vlogi, ki jo je prevzela Cerkev v želji po zmanjšanju silnih družbenih napetosti, ki so se pred kratkim pojavile v Boliviji: "Kaj spodbuja protest, bes in naveličanost ljudi? Pomanjkanje ljubezni? Nemoč tistih, ki vedo, da njihovega glasu nihče ne posluša? Ko želiš z ljudmi deliti njihovo trpljenje, čutiš potrebo po močnejšem približevanju tistemu upanju, ki prihaja od Boga. Vrata po cerkvah so se zato odprla za nenehno molitev; zvonovi so zvonili in vabili ljudi iz različnih sosesk na informativna srečanja. Mladi so odkrili moč edinosti, solidarnosti in prijateljstva. Prav mladi smo živa kri Cerkve; naše sodelovanje in naša energija sta nepogrešljiva."

[10Bog pravi: "Ali žena lahko pozabi svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? Pa tudi če bi ona pozabila, te ne bi jaz nikoli pozabil" (Iz 49,15).

[11To, da prisluhnemo drug drugemu, je enako pomembno v medosebnih odnosih kot v družbi kot celoti in celo v mednarodnih odnosih med ljudstvi in celinami.

[12Eno od presenečenj srečanja v Cochabambi je bila navzočnost številnih mladih Čilencev; odnos med tema sosednjima državama je namreč poln nasprotovanj. Na zadnji dan srečanja so hoteli mladi Čilenci na kraju samem in brez odlašanja izraziti spravno gesto do mladih Bolivijcev. V odprtem pismu so jim izročili prošnjo za odpuščanje za vse pretekle in sedanje konflikte.

Printed from: http://www.taize.fr/sl_article5724.html - 5 December 2019
Copyright © 2019 - Ateliers et Presses de Taizé, Taizé Community, 71250 France