Kaj pomeni evangelizirati?

V sedanjem času potrošniške družbe smo se naučili, da ne zaupamo tistim, ki nam obljubljajo dobre stvari. V tem kontekstu nas novozavezni glagol »evangelizirati« lahko prestraši. Nerodno nam je predlagati našo vero nekomu drugemu, kot da bi poskušali nekaj prodati. Poleg tega pa tako globoko želimo spoštovati druge, da nočemo zbujati vtisa, da jim vsiljujemo svoje ideje ali da jih hočemo v kaj prepričati. To še posebej velja, ko gre za vprašanja glede tako intimnih stvari, kot je zaupanje v Boga.

Toda mar res vemo, kaj Nova zaveza misli z besedo »evangelizirati«?

V grščini ta glagol pomeni »sporočati dobro novico«: nekdo, ki je »evangeliziran«, je preprosto nekdo, ki je »ozaveščen, na tekočem«. Glagol se lahko uporablja, ko se sporoča novico o rojstvu, premirju ali izvolitvi novega voditelja. Sam na sebi nima religioznega pomena. Pa vendar so prav to besedo, skoraj preveč vsakdanjo, kristjani uporabljali pri oznanjevanju najbolj dragocenega vidika svoje vere – Kristusovega vstajenja. Zanimivo je, da je beseda postopoma izgubila svoje dopolnilo. Ljudje niso rekli »obvestiti nekoga o Kristusovem vstajenju«, ampak preprosto »evangelizirati nekoga«. To je bilo tako gotovo zato, da so prihranili čas, ampak ta izguba dopolnila ima tudi globlji pomen.

Oznanjati dobro novico o vstajenju za kristjane ni tako, kot govoriti o doktrini, ki se jo da naučiti na pamet, ali o modrosti, o kateri se da razmišljati. Evangelizirati pomeni predvsem pričevati o spreobrnitvi znotraj, v človeku: zaradi Kristusovega vstajenja se je tudi naše vstajenje že začelo. S svojim neskončnim spoštovanjem do tistih, ki jih je srečal (kar se da razbrati preko del ozdravljenja, ki jih najdemo v evangelijih), s tem, da je prevzel najnižje mesto, da nihče ne bi bil nižji od njega (to je pomen njegovega krsta), je Kristus Jezus povrnil vrednost in dostojanstvo vsaki osebi. Še več, Jezus je bil z nami v smrti, tako da bi bili mi lahko bližje njemu v njegovi skupnosti z Očetom. Preko te »čudovite zamenjave« (velikonočne liturgije) odkrijemo, da nas Bog v polnosti sprejema in nas je vesel ravno takšnih, kot smo. Kristjani prvih stoletij so to povzeli s temi besedami: »Bog je postal človek, da bi lahko človek postal Bog.«

Evangelizirati tako ne pomeni v prvi vrsti nekomu govoriti o Jezusu, ampak, na veliko globlji ravni, to osebo ozavestiti o vrednosti, ki jo ima v Božjih očeh. Evangelizirati pomeni prenašati te besede Boga, ki so zazvenele pet stoletij pred Kristusom: »Drag si v mojih očeh, spoštovan in te ljubim« (Izaija 43,4). Od velikonočnega jutra naprej vemo, da se Bog ni okleval dati vsega, da nikoli ne bi pozabili, kako vredni smo.

Ali lahko nekoga »evangeliziramo« in obenem spoštujemo njegovo svobodo?

To, da ljudi ozavestimo glede njihove vrednosti v Božjih očeh, ni nekaj izbirnega. Pavel gre celo tako daleč, da pravi: »Gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal!« Zanj je evangelizacija neposredna posledica njegove povezanosti s Kristusom. Preko svojega vstajenja nas Kristus neločljivo združuje z Bogom. Nihče ne more več čutiti, da je izključen iz te skupnosti. In obenem človeštvo ni več razdrobljeno: od vstajenja dalje pripadamo drug drugemu.

Še vedno pa ostaja vprašanje, kako lahko posredujemo to novico ljudem, ki o Bogu ne vedo ničesar in za katere se zdi, da od Boga nič ne pričakujejo.

V prvi vrsti s svojo osebno povezanostjo s Kristusom. Pavel je rekel: »Kajti vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa« (Gal 3,27). Evangelizacija nas vabi, da začnemo pri sebi. O resničnosti vstajenja najprej pričamo s svojim življenjem, ne z besedami: »Da bi spoznal njega in moč njegovega vstajenja ter delež pri njegovem trpljenju, pri tem pa postajam podoben njegovi smrti, da tako pridem do vstajenja od mrtvih« (Flp 3,10–11). Preko našega zaupanja in resničnega veselja zaradi zavedanja, da smo ljubljeni od vsega začetka, Kristus postaja verodostojen v očeh tistih, ki ga ne poznajo.

Pridejo pa situacije, ko so potrebne besede. Peter to dobro izrazi: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas« (1 Pt 3,16). Seveda je potrebno veliko občutljivosti, ko govorimo o tej intimni ljubezni. In včasih je težko najti besede, posebno v situacijah, ko je vera brezobzirno postavljena pod vprašaj. Jezus je to dobro vedel in je rekel svojim učencem: »Kadar vas bodo vlačili pred (…) oblasti, ne skrbite, kako bi se zagovarjali ali kaj bi rekli, kajti Sveti Duh vas bo poučil tisto uro, kaj je treba reči« (Lk 12,11–12).

Ker je Kristus samega sebe oblekel v človečnost in ker smo mi sami sebe oblekli v Kristusa, se nikoli ne bi smeli bati, da ne bomo vedeli, kaj reči. Kristjani smo poklicani, da ne izbiramo tistih, ki jih bomo ljubili, temveč da sprejemamo vsakogar brez razlike – v tem je velikodušnost, ki je ganljiva, še več, ki pridružuje nekoga v življenje Kristusa. V svojem poklicu služenja delimo svoje oblačilo s tistimi, ki jim služimo, v čemer je majhna podobnost z Jezusom, ki je, ko je umil učencem noge, odložil svoje »oblačilo« (Jn 13,4). Predvsem je nesebičnost naših dejanj tista, ki bo govorila za nas in potrjevala besede, ki jih govorimo.

Printed from: https://www.taize.fr/sl_article4977.html - 29 March 2024
Copyright © 2024 - Ateliers et Presses de Taizé, Taizé Community, 71250 France