Otroci

Kaj pomeni »sprejeti Božje kraljestvo kot otrok?

Nekega dne so ljudje pripeljali otroke k Jezusu, da bi jih blagoslovil. Učenci so bili nezadovoljni. Jezus je postal nejevoljen in jim je rekel, naj pustijo otroke k njemu. Nato je rekel: »Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj« (Mr 10,13-16).

Pomembno se je spomniti, da je pred tem Jezus istim učencem rekel: »Vam je dana skrivnost Božjega kraljestva« (Mr 4,11). Zaradi Božjega kraljestva so pustili vse in šli za Jezusom. Iščejo Božjo navzočnost, hočejo biti del njegovega kraljestva. Zdaj pa jih Jezus opozori, da si z zavračanjem otrok zapirajo edini vhod v Božje kraljestvo, kamor si tako zelo želijo.

Toda kaj pomeni »sprejeti Božje kraljestvo kot otrok«? V splošnem si to razlagamo kot »sprejeti Božje kraljestvo, kakor ga sprejme otrok«. To se ujema z nekaterimi drugimi Jezusovimi besedami v Matejevem evangeliju: »Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo« (Mt 18,3). Otrok zaupa brez razmišljanja. Otroci ne morejo živeti, ne da bi zaupali ljudem okoli sebe. Njihovo zaupanje ni vrlina, je življenjska nuja. Najboljše, kar imamo za srečanje z Bogom, je naše otroško srce, ki se spontano odpre, ki si preprosto upa spraševati, ki hoče biti ljubljeno.

Toda stavek bi lahko pomenil tudi »sprejeti Božje kraljestvo, kakor sprejmeš otroka«. Uporabljeni glagol »sprejeti« ponavadi pomeni »sprejeti nekoga«, kar je razvidno nekaj vrstic pozneje, ko Jezus govori o »sprejemanju otroka« (Mr 9,37). V tem primeru bi Jezus primerjal sprejemanje Božje navzočnosti s sprejemanjem otroka. Med Božjim kraljestvom in otrokom obstaja neka povezava.

Sprejeti otroka pomeni sprejeti obljubo. Otrok raste in se razvija. Na enak način tudi Božje kraljestvo na zemlji ni nikoli zaključeno dejstvo, ampak bolj obljuba, dinamičen in nezaključen proces rasti. In otroci so nepredvidljivi. V evangeljski zgodbi pridejo, kadar pridejo, v nobenem primeru pa ne ob pravem času za učence. Toda Jezus vztraja, da jih morajo sprejeti, saj so tam. Na enak način moramo sprejeti Božjo navzočnost, ko se nam razkrije, ne glede na to, ali je trenutek pravi ali ne. Moramo igrati igro. Sprejeti Božje kraljestvo tako, kot sprejmemo otroka, pomeni ostati čuječi in moliti, da ga bomo lahko sprejeli, ko bo prišlo, vedno nepričakovano, ob primernem trenutku ali ne.

Zakaj je bil Jezus tako pozoren do otrok?

Nekega dne se je dvanajstero apostolov prerekalo o tem, kdo je največji (Mr 9,33-37). Jezus je uganil, o čem govorijo, in izrekel nekaj presenetljivih besed, ki so obrnile njihovo razmišljanje na glavo: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.«

Nato je naredil nekaj v skladu s svojimi besedami. Odšel je iskat otroka. Je bil to zapuščen otrok na eni izmed ulic Kafarnáuma? Vzel je otroka, ga postavil na sredo med bodoče voditelje Cerkve in jim rekel: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme.« Jezus se je poistovetil z otrokom, ki ga je vzel v svoje naročje. Potrdil je, da ga »eden takih otrok« najbolje predstavlja in da je sprejetje takega otroka enakovredno sprejetju njega, Kristusa.

Malo pred tem je Jezus izrekel zagonetne besede: »Sin človekov bo izročen v človeške roke« (Mr 9,31). »Sin človekov« je Jezus sam in istočasno vsi »sinovi človeka«, vsi ljudje. Jezusove besede lahko pomenijo, da »smo ljudje izročeni v oblast drug drugega«. Še posebej med aretacijo in krutim ravnanjem z Jezusom je znova postalo jasno, da ljudje z nemočnimi soljudmi ravnajo, kot se jim zdi. Zato ni presenetljivo, da se Jezus prepozna v otroku, ki ga je šel iskat, saj so otroci pogosto popolnoma predani v milost tistih, ki imajo moč nad njimi.

Jezus je pokazal posebno skrb za otroke, ker je hotel, da bi bili njegovi nasledniki posebej pozorni do ubogih in nemočnih. Do konca časov bodo ti ljudje njegovi predstavniki na zemlji. Kar bo storjeno njim, bo storjeno njemu, Kristusu (Mt 25,40). »Najmanjši bratje«, ti, ki skoraj nič ne veljajo in se z njimi nekaznovano grdo ravna, ker nimajo ne moči ne prestiža, so pot, ki jo je treba prehoditi, da bi zaživeli v skupnosti s Kristusom.

Če je Jezus postavil otroka med svoje učence, je to storil tudi zato, da bi oni sami postali majhni in se pomirili s tem. To jim razloži z besedami, ki sledijo: »Kdor vam da piti kozarec vode zaradi imena, ker ste Kristusovi – resnično, povem vam –, zagotovo ne bo izgubil svojega plačila.« (Mr 9,41) Ko bodo hodili po svetu in razglašali Božje kraljestvo, bodo tudi apostoli »izročeni v oblast drug drugega«. Nikoli ne bodo vnaprej vedeli, kako bodo sprejeti. Toda tudi za tiste, ki jih bodo sprejeli s preprostim kozarcem vode, brez da bi jih jemali zelo resno, bodo prinašalci Božje navzočnosti.

Pismo iz Taizéja: 2006/2

Printed from: http://www.taize.fr/sl_article3507.html - 26 August 2019
Copyright © 2019 - Ateliers et Presses de Taizé, Taizé Community, 71250 France