pismo 2006

Nedokončano pismo

Tistega popoldneva pred svojo smrtjo, šestnajstega avgusta, je brat Roger poklical enega od bratov in mu rekel: "Dobro me poslušaj." Sledila je dolga tišina, ko je skušal izoblikovati svojo misel. Nato je začel: "V kolikor naša skupnost ustvarja v človeški družini priložnosti za širitev ..." In tu je prenehal, preveč utrujen, da bi stavek dokončal.

V teh besedah lahko najdemo vnemo, ki ga je navdihovala celo v visoki starosti. Kaj je hotel povedati s to "širitvijo"? Verjetno je mislil na dosleden trud za to, da bi vsakdo lahko bolje zaznaval ljubezen, ki jo ima Bog do vsakega človeka, brez izjeme, do vseh ljudstev. Hotel je, da bi naša mala skupnost opozarjala na to skrivnost s svojim življenjem, v ponižni zavezanosti skupaj z drugimi. Bratje želimo zato sprejeti ta izziv, skupaj z vsemi, ki si na svetu prizadevajo za mir.

V tednih pred smrtjo je začel razmišljati o pismu, ki bi ga napisal za srečanje v Milanu. Zapisal si je nekaj tem in nekaj svojih besedil, ki se jih je nameraval spet lotiti in jih obdelati. Vzeli smo jih, kakor jih je pustil, in sestavili spodnje "Nedokončano pismo". To pismo so nekakšne zadnje besede brata Rogerja, popotnica na poti, kjer Bog "širi korake pod nami". (Ps 18,37)

S premišljevanjem o tem nedokončanem pismu na srečanjih v letu 2006, tako vsak teden v Taizéju kot drugod, na različnih celinah, lahko vsakdo skuša najti način, kako ga napisati do konca s svojim življenjem.

brat Alois

"Mir vam zapustim, svoj mir vam dam." [1] Kaj je ta mir, ki ga daje Bog?

To je predvsem notranji mir, mir srca. Ta mir nam omogoča, da na svet gledamo z upanjem, čeprav je dostikrat razklan zaradi nasilja in sporov.

Ta mir od Boga je tudi pomoč, zaradi katere lahko sodelujemo, z vso ponižnostjo, pri ustvarjanju miru tam, kjer je ta ogrožen.

Mir na svetu je tako zelo nujen, če hočemo zmanjšati trpljenje; še posebej zato, da se otrokom današnjega in jutrišnjega dne ne bo treba srečevati z bolečino in negotovostjo.

Kdo je Bog, je sveti Janez v svojem evangeliju izrazil s slepečim uvidom, v treh besedah: "Bog je ljubezen." [2] Če bi lahko razumeli samo te tri besede, bi šli daleč, zelo daleč.

Kaj je tisto, kar nas v teh besedah prevzame? Dejstvo, da prinašajo žarečo gotovost: Bog Kristusa ni poslal na svet, da bi kogarkoli sodil, temveč da bi vsako človeško bitje vedelo, kako je ljubljeno, in bi lahko našlo pot do občestva z Bogom.

Toda zakaj nekatere ljubezen pretrese, tako da se zavedo, kako ljubljeni so, celo kako dragoceni so? In zakaj imajo drugi občutek, da ne veljajo nič?

Ko bi le vsak lahko spoznal, da nam Bog ostaja ob strani celo v brezdanjih globinah naše osamljenosti. Bog vsakomur govori: "Drag si v mojih očeh, spoštujem te in te ljubim." [3] Da, Bog lahko daje samo svojo ljubezen, to je ves evangelij.

Kar Bog hoče od nas in nam ponuja, je to, da preprosto sprejmemo njegovo neskončno usmiljenje.

Da nas Bog ljubi, je resničnost, ki jo včasih težko dojamemo. Ko pa odkrijemo, da je njegova ljubezen predvsem odpuščanje, se naše srce umiri, celo spremeni.

In v Bogu potem zmoremo pozabiti, kar teži srce; to je izvir, kjer najdemo svežino in nov zagon.

Se dovolj zavedamo, da nam Bog tako zaupa, da kliče čisto vsakogar izmed nas? Kaj je ta klic? Bog nas vabi, naj ljubimo, kot nas ljubi on. In ni globlje ljubezni od te, da nekdo gre in podari samega sebe, za Boga in za druge.

Kdor živi iz Boga, izbere ljubezen. In srce, odločeno ljubiti, lahko izžareva brezmejno dobroto. [4]

Tistemu, ki skuša ljubiti z zaupanjem, se življenje napolni z vedro lepoto.

Kdor skuša ljubiti in povedati to s svojim življenjem, se znajde pred enim od najtežjih vprašanj: kako lahko olajšamo bolečino in stisko drugih, naj bodo blizu ali daleč stran?

Toda kaj pomeni ljubiti? Pomeni to deliti trpljenje najbolj zavrženih? Da, to je to.

Pomeni to brez konca vztrajati v srčni dobroti, pozabljati nase zaradi drugih, brez iskanja lastne koristi? Da, vsekakor.

In spet: kaj pomeni ljubiti? Ljubiti, to pomeni odpuščati, živeti kot ljudje, ki so se spravili. [5] In sprava duši vedno prinese pomlad.

V gorski vasici, kjer sem se rodil, je v bližini naše hiše živela velika družina, ki je obubožala. Mama jim je umrla. Eden od otrok, nekaj mlajši od mene, je pogosto prihajal k nam, mojo mamo je imel rad, kot bi bila njegova lastna. Nekega dne je izvedel, da bodo vas zapustili, in ločitev zanj še zdaleč ni bila lahka. Kako je mogoče potolažiti otroka pri petih, šestih letih? Bilo je, kot da otrok nima prave predstave, s katero bi si to ločitev lahko razložil.

Malo pred svojo smrtjo je Kristus svojim obljubil, da bodo deležni tolažbe: poslal jim bo Svetega Duha, ki jim bo v podporo in pomoč in bo vedno ostal z njimi. [6]

V srcu vsakega človeka Kristus še vedno šepeta: "Nikoli te ne bom pustil samega, poslal ti bom Svetega Duha. Tudi če si v globinah obupa, ostajam s teboj."

Sprejeti tolažbo Svetega Duha pomeni iskati, v miru in tišini, kako bi se mu prepustili. In čeprav včasih pride do bolečih dogodkov, jih je potem mogoče pustiti za seboj.

Smo res tako ranljivi, da potrebujemo tolažbo?

Vsakogar včasih pretrese osebna preizkušnja ali trpljenje drugih. To gre lahko vse do točke, kjer trpljenje spodkoplje našo vero in nam vzame upanje. Znova najti zaupanje vere in mir srca včasih pomeni biti potrpežljiv s samim sabo.

Obstaja vrsta bolečine, ki še posebej zaznamuje: smrt nekoga, ki ga imamo radi, ki smo ga mogoče potrebovali, ki nam je pomagal iti naprej. Toda takšna preizkušnja se lahko včasih preobrazi, in takrat nas odpre za občestvo.

Evangeljsko veselje se lahko dotakne celo človeka, ki je potopljen v globoko žalost. Bog prihaja osvetljevat skrivnost človeškega trpljenja do te mere, da nas sprejema v zaupen odnos s samim seboj.

In nato se znajdemo na poti upanja. Bog nas ne pušča samih. Omogoča nam, da napredujemo k občestvu, tistemu občestvu ljubezni, ki je Cerkev, tako skrivnostna in hkrati tako nepogrešljiva ...

Kristus občestva [7] nam ponuja ta brezmejni dar tolažbe.

V kolikor Cerkev zmore prinašati ozdravljenje srca, ko posreduje odpuščanje in sočutje, dela polnost občestva s Kristusom dostopnejšo.

Ko skuša Cerkev ljubiti in razumeti skrivnost vsakega človeškega bitja, ko neutrudno posluša, tolaži in ozdravlja, postane to, kar je takrat, ko najbolj sije: jasen odsev občestva.

Iskanje sprave in miru pomeni boj v lastni notranjosti. To ni lahka pot. Nič, kar je trajnega, ne nastane z lahkoto. Duh občestva ni lahkovernost, temveč večje srce, globoka dobrota. Ne posluša sumničenj.

Bomo šli naprej, vsak v svojem življenju, po poti zaupanja in vedno nove dobrote, da bi lahko prinašali občestvo?

Na tej poti bomo včasih naleteli na ovire. Takrat se spomnimo, da je vir miru in občestva v Bogu. In namesto obupavanja bomo nad svoje slabosti klicali njegovega Svetega Duha.

In vse naše življenje nam bo Sveti Duh omogočal, da se bomo znova in znova odpravljali na pot, od začetka do začetka, k prihodnosti miru. [8]

V kolikor naša skupnost ustvarja v človeški družini priložnosti za širitev ...

[1Jn 14,27.

[21 Jn 4,8.

[3Iz 43,4.

[4Na otvoritvi koncila mladih leta 1974 je brat Roger rekel: "Ima brez ljubezni obstoj sploh kakšen cilj? Za kaj bi še živeli? S kakšnim namenom? V tem je smisel našega življenja: biti ljubljeni za vedno, tja do večnosti, tako da potem lahko tudi sami pridemo do tega, da umremo za ljubezen. Da, blagor tistim, ki umrejo za ljubezen." Umreti za ljubezen je zanj pomenilo ljubiti do konca.

[5"Živeti kot ljudje, ki so se spravili": v svoji knjigi Ali slutiš srečo?, ki je izšla dva tedna pred njegovo smrtjo, je brat Roger znova razložil, kaj to pomeni zanj. "Rad bi spomnil na to, da je moja babica po materini strani intuitivno odkrila nekakšen ključ do ekumenskega poklica in mi odprla pot, ki sem jo nato skušal uresničevati. Po prvi svetovni vojni je hotela, da ne bi bilo nikomur več treba doživeti tega, kar je prestala sama. Ljudje, ki so se vojskovali po Evropi, so kristjani, si je mislila, ko bi se vsaj ti spravili med seboj in tako skušali preprečiti novo vojno. Bila je iz stare protestantske družine, vendar je spravo dosegla v sebi sami in je hodila v katoliško cerkev, ne da bi hkrati pretrgala vezi s svojimi. Pričevanje njenega življenja me je zaznamovalo že v rani mladosti; še zelo mlad sem po njenem zgledu svojo krščansko identiteto našel v tem, da sem v sebi skušal spraviti vero, iz katere sem izšel, s skrivnostjo katoliške vere, ne da bi pri tem razdrl občestvo s komerkoli."

[6Jn 14,18 in 16,7.

[7"Kristus občestva": brat Roger je ta izraz uporabil že v dobrodošlici Janezu Pavlu II. v Taizéju 5. oktobra 1986: "Skupaj z brati nenehno hrepenimo po tem, da bi vsak izmed mladih odkril Kristusa; ne Kristusa, odrezanega od ostalih, temveč "Kristusa občestva", ki je v polnosti navzoč v tisti skrivnosti občestva, ki je njegovo Telo, Cerkev. V njej lahko toliko mladih najde pot, da se zavežejo z vsem svojim življenjem, vse do konca. V njej imajo vse, kar potrebujejo, da bi postali ustvarjalci zaupanja in sprave, ne le med seboj, temveč med vsemi generacijami, od ostarelih pa do otrok. V naši skupnosti v Taizéju je pot za "Kristusom občestva" kakor ogenj, ki nas žge. Šli bi do konca sveta iskat poti, prosit, rotit, moledovat, če bi bilo treba, vendar nikdar od zunaj, vedno znotraj tega enkratnega občestva, ki je Cerkev."

[8Ti zadnji štirje odstavki so prepis nagovora, ki ga je imel brat Roger na koncu evropskega srečanja v Lizboni, decembra 2004. To so zadnje besede, ki jih je povedal v javnosti.

Printed from: http://www.taize.fr/sl_article3045.html - 10 December 2019
Copyright © 2019 - Ateliers et Presses de Taizé, Taizé Community, 71250 France