Obisk brata Aloisa v Aziji



Poslušamo mlade iz Azije

brat Alois

Mladi Azijci že mnogo let prihajajo v Taizé in tudi »romanje zaupanja« zbere številne mlade na srečanjih v različnih azijskih državah. Nekaj bratov iz skupnosti živi v Bangladešu in Južni Koreji. Drugi bratje redno obiskujejo to celino.

Oktobra in novembra sem z nekaj brati obiskal Mjanmar, Kitajsko, Severno in Južno Korejo ter Indijo. S temi obiski sem želel pokazati, da si želimo bolje razumeti tamkajšnjo situacijo, da želimo biti solidarni z vsemi, ki zaradi Kristusa delajo za mir in pravičnost. Vrnili smo se z nekaj vprašanji, ki lahko vsakomur pomagajo, da razmisli o samem sebi in o okolju, v katerem živi:


V Mjanmaru obstaja veliko upanja za gibanje k demokraciji. Nekateri kristjani se udeležujejo »izobraževanja za demokracijo«, da bi tako pripravili prihodnost. »Potrebujemo razvoj in izobraževanje,« je rekel neki mladenič. Drugi je odgovoril: »To, kar najbolj potrebujemo, sta prijaznost in dobrota.« Etnična raznolikost je za to čudovito deželo prednost. Toda številne skupine in skupnosti doživljajo konflikte, ki se zdijo nepremostljivi, čeprav se vlaga veliko truda, da bi se našlo sprejemljive rešitve. Naravnih virov je veliko, vendar navadni ljudje nimajo koristi od njih.

Vprašanje za vse: Kako lahko okrepimo demokracijo v svojih državah?

Na Kitajskem se je pri molitvi v Pekingu zbralo 150 mladih. Eden izmed njih nam je želel sporočiti tole: »Naš gospodarski razvoj je le na površini resničnosti. V resnici je v ljudeh pogosto praznina, pomanjkanje smeri in smisla.«

Vprašanje za vse: Kaj daje smisel in smer mojemu življenju, onkraj materialne blaginje?

Od tam sva z enim od bratov odletela v Severno Korejo. V tem delu sveta se hladna vojna nevarno nadaljuje. Razdelitev na Južno in Severno Korejo ostaja globoka rana za neštete ljudi na obeh straneh.

Naše vezi s Severno Korejo segajo v leto 1997, ko je zaradi strašnega pomanjkanja umrlo mnogo ljudi. Takrat je brat Roger dal pobudo, da se je poslalo tisoč ton hrane. Nato smo preko »Operacije Upanje« začeli podpirati bolnišnice. Za nekaj severnokorejskih zdravnikov smo organizirali usposabljanja in izobraževalne tečaje v Evropi. Eden izmed bratov je večkrat obiskal to državo. Ustvarile so se dragocene človeške vezi.

Danes so potrebe velike. Država je ekstremno izolirana. V Pjongjangu so naju pozdravili predstavniki Severnokorejskega Rdečega križa. Povedal sem jim: »Taizé ni nevladna organizacija, ampak verska skupnost. Osebna srečanja so nam pomembna veliko bolj kot materialna pomoč.« Vztrajala sva pri obisku cerkva, čeprav so med tednom zaklenjene. V edini katoliški cerkvi v Pjongjangu naju je pozdravil laični voditelj (duhovnika nimajo), v eni izmed dveh protestantskih cerkva pastorji, in v ortodoksni cerkvi eden izmed dveh duhovnikov. V teh cerkvah sva molila v tišini. Ta tišina je pridobila zelo močan pomen. Sva morda odšla v to državo predvsem za to, da bi delila tišino?

Vprašanje za vse: Katere situacije osame, blizu ali daleč stran, lahko omilim z obiski?


V Busanu v Južni Koreji smo se udeležili zborovanja Svetovnega sveta Cerkva. Lepi in globoki trenutki pogovora med kristjani mnogih različnih ločin niso mogli izkoreniniti vprašanja v mojem srcu: zakaj ostajamo ločeni?

Vprašanje za vse: Ali je v moji državi možno ustvariti več vezi ne le med kristjani starih zgodovinskih Cerkva, ampak tudi kristjani, ki pripadajo novim Cerkvam – evangelijski, binkoštni ...?

Zadnja postaja romanja je bila Indija. Najprej Vasai, mesto na otoku blizu Mumbaja, kjer se je zbralo 5.500 mladih. Da bi prišli na kraj srečanja, smo morali zadnji del poti iti peš. Kakšno presenečenje, ko smo na poti tja vstopili v dom hindujske družine, pred katerim je bilo napisano »Dobrodošli«! Mlad kristjan mi je povedal: »Med našimi verskimi festivali si izražamo medsebojno spoštovanje tako, da si delimo hrano in pomagamo pri praktičnih opravilih.« Mnogi prebivalci otoka so ribiči. V majhnih čolnih se za en teden ali deset dni odpravijo na morje in se vsakič sprašujejo, ali se bodo vrnili. Lani se en čoln ni vrnil. Preden se odpravijo na morje, gredo v cerkev po blagoslov, pa najsi bodo kristjani ali celo hindujci.

Vprašanje za vse: Kako lahko izrazim svoje spoštovanje do vernikov drugih veroizpovedi ter tako pokažem, da je vera kvas miru in ne nasilja?

V Mumbaju so mladi pripravili molitev na prostem, pri kateri se je zbralo 3.000 ljudi. Nadškof Oswald Gracias nam je povedal, da ima mesto skoraj 19 milijonov prebivalcev, vendar jih kljub bliskovitemu razvoju polovica živi v skrajni revščini. V Dharaviju, največjem izmed revnih predelov, nas je toplo sprejel duhovnik. Pri obisku družin so nas vodili mladi. Čeprav živijo iz rok v usta, ljudje najdejo načine, kako delati za preživetje. Kristjani oblikujejo majhne skupnosti, da skupaj molijo in podpirajo drug drugega. Kakšna ustvarjalnost! Mladi so se zbrali k spontani molitvi. Kakšna bo prihodnost tega mesta? Zelo hitro narašča; včasih promet povsem ohromi življenje; urbano načrtovanje se ne zmore spopasti s tem izzivom.

Vprašanje za vse: Ali v svojem mestu oziroma regiji poznam ljudi ali pobude, ki si prizadevajo spodbujati boljše skupno življenje? Jih lahko kako podprem?

V teh azijskih državah, ki so si tako različne, so kristjani pogosto v manjšini, vendar želijo biti »sol zemlje«. Včasih na zelo skrit način nudijo upanje za družbo, v kateri živijo. Globoko povezani z njimi želimo praznovati in poglobiti občestvo med vsemi, ki ljubijo Kristusa.


Printed from: http://www.taize.fr/sl_article16535.html - 10 December 2019
Copyright © 2019 - Ateliers et Presses de Taizé, Taizé Community, 71250 France