Srečanje v Strasburgu

Razmišljanja brata Aloisa

Vsak večer srečanja je br. Alois pri večerni molitvi nagovoril mlade. Besedilo njegovih razmišljanj je objavljeno tukaj.

Brat Alois, Strasbourg, sobota zvečer, 28. december 2013

V Strasbourg smo prišli kot romarji miru in zaupanja – v to mesto, ta predel Evrope, ki je danes, po strašnih vojnah 20. stoletja, simbol sprave.

Takoj bi se radi zahvalili vsem, ki ste nas sprejeli. Kakšno čudovito gostoljubje! Ko se boste nocoj vrnili k družinam, ki vas gostijo, jim to povejte. Dejstvo, da so mlade tujce, ki so prišli na srečanje, sprejele družine na obeh straneh meje, je znamenje upanja.

V evangeliju smo pravkar slišali Jezusovo povabilo Leviju, da naj mu sledi. Ta zgodba bi nas morala izzvati. Levi se je brez oklevanja odločil slediti Jezusu. Potem je pripravil veliko gostijo, na kateri je bila velika množica različnih ljudi.

V teh dneh bi radi odkrili nekakšno prispodobo te gostije v Levijevi hiši. Ko se odpravimo, da bi sledili Jezusu, razumemo, da je ob njegovi mizi prostor za vse, torej tudi za vsakega izmed nas. Ne zato, ker bi ustregli njegovemu klicu, ampak zato, ker nas ljubi. Jezus celo daje častno mesto tistim, ki se zdijo oddaljeni od Boga, oz. se čutijo daleč od Boga.

Jezus svoje prijateljstvo ponuja vsem. In to prijateljstvo, ki ga kaže Jezus, lahko živimo tudi mi med seboj. Tisti, ki po vsem svetu ljubijo Jezusa, po njegovem zgledu sestavljajo veliko občestvo prijateljstva.

Sestavljati in okrepiti občestvo prijateljstva: mar ni to tisto, kar kristjani lahko prispevamo k prihodnosti naših družb? Toliko je izzivov, s katerimi se moramo soočiti: brezposelnost, negotovost, vrzel med bogatimi in revnimi znotraj posameznih držav in med narodi, in, v povezavi s tem, degradacija okolja. Mnogi mladi si prizadevajo za drugačen ekonomski model.

Je mogoče odgovoriti na te izzive ne da bi najprej ustvarili prijateljstva? Kristus nas po Svetem Duhu vabi, da zapustimo duh rivalstva, ki s seboj prinaša protislovja in nepravičnosti, in postanemo ustvarjalci prijateljstva, miru.

Kristus nas vabi, da razširimo svoje prijateljstvo. In to lahko storimo zelo preprosto, kot Jezus, s skupnim obrokom, obiskom, predvsem pa tako, da okrog sebe širimo odpuščanje in zaupanje. Vse življenje smo lahko romarji zaupanja.

Jutri zjutraj boste skupaj premišljevali. V knjižici srečanja ste našli predloge za leto 2014. V teh dneh in potem, ko se vrnete domov, vam bodo pomagali iskati vidno edinost in prijateljstvo med vsemi, ki ljubijo Kristusa oz. z drugimi besedami, ki svoje upanje polagajo v Kristusa, in s tistimi, ki želijo biti priče prijateljstva v svetu.

Brat Alois, Strasbourg, nedelja zvečer, 29. december 2013

Danes ste se pogovarjali o tem, kako ustvarjati vezi prijateljstva. Ampak želimo iti dlje: k izviru tega prijateljstva. Ti dnevi bi potem lahko bili priložnost za poglobitev naše vere.

V evangeliju, ki smo ga pravkar prebrali, nas Kristus imenuje za svoje prijatelje. To pomeni, da nam je božja ljubezen vedno ponujena. Njegova ljubezen je na izviru vsake ljubezni, vseh naših prijateljstev. Naša vera v to božjo ljubezen ne more ostati nedoločeno čustvo, s katerim bi bili zadovoljni. Naša vera mora postati odrasla vera.

Pri našem prizadevanju, da bi razumeli božjo ljubezen, smo včasih lahko v skušnjavi, da bi ga opustili, ker se čutimo premagane, ali pa zato, ker vse svoje moči porabimo za urejanje konkretnih podrobnosti našega obstoja.

Vera ni sistem, ki bi ponujal razlago za vse. Bog preprosto ne ravna tako, da bi izpolnil naša pričakovanja, ne v naših življenjih, ne na svetu. Torej v vsakem od nas lahko istočasno bivata dvom in vera. Morda sčasoma postajamo bolj občutljivi za nerazumljivost Boga. To nas ne bi smelo prestrašiti!

Nasprotno, to nas lahko vodi k še globljemu iskanju, da bi našli izvir zaupanja v Boga. Izkušanje trpljenja in neuspeha nam lahko pomagata k še globljemu zaupanju v božjo ljubezen, ki je onkraj vsega, ki je onkraj našega nadzora.

Kako lahko najdemo to zaupanje? V pomoč sta nam dva pristopa. Prvi je biti tiho pred Bogom. Seveda pa lahko, kot otroci, svoje prošnje Bogu izrazimo v molitvi. Lahko pa gremo še dlje! Molitev ni le prošnja za to ali ono, ampak se v njej v tišini naših src odpiramo Bogu, da bi se postavili pod zaščito njegovega ljubečega pogleda.

Če nas Kristus imenuje za svoje prijatelje, je to zato, ker Bog čaka na našo ljubezen. Da, sem krhek in nepopoln, ampak Bog prosi za ljubezen, ki mu jo izražam v svoji skromni molitvi.

Drugi pristop: pogledati Kristusa, mu prisluhniti. Kljub temu, da je bil božji sin, je Jezus izkusil tišino Boga. S svojo smrtjo in vstajenjem je vzel nase vse tragedije naših življenj – naše neuspehe, naše napake, naše nasilje.

Tudi v najtemnejši noči je Jezus verjel v božjo ljubezen. Lahko nas torej vodi, ne tako, da bi nam bilo prizaneseno s temo, ampak da skoznjo hodi z nami in nam zagotavlja nevidno navzočnost Svetega Duha.

In božja ljubezen naša življenja izpolni do te mere, da jo lahko posredujemo še drugim. Vzemimo besede, o katerih boste premišljevali jutri, zares: “Ljubite drug drugega”. In one druge besede: “Ljubite svoje sovražnike”. Kakšen izziv! In hkrati moč!

Sklenimo sprejeti božjo ljubezen in ji dopustimo spremeniti naša življenja. Če boste ljubili drug drugega, je rekel Jezus, bodo vsi vedeli, da ste moji učenci.

Sinoči sem vam rekel, da nas Kristus vabi, da razširimo svoje prijateljstvo. Med nedavnim romanjem v Aziji, kjer sem bil skupaj z nekaj brati, smo srečali kristjane, še posebej mlade, ki se trudijo biti take priče prijateljstva.

V večini azijskih držav so kristjani manjšina. Ampak mnogi med njimi so v situacijah, kamor so bili postavljeni, kvasilo miru in svobode. To sem doživel v Mjanmaru, v Indiji, na Kitajskem. Ti kristjani prinašajo besedo spodbude, ki bi vam jo rad sporočil.

V Koreji sem spoznal trpljenje, ki ga povzroča delitev te dežele na dve državi. Za korake sprave je potreben pogum, in vse več ljudi ima pogum za to. V Severni Koreji smo lahko le delili tišino tistih, ki čakajo, da se bodo stvari spremenile. Molimo za ljudi te dežele!

Brat Alois, Strasbourg, ponedeljek zvečer, 30. december 2013

(na začetku molitve): Ekumenska odprtost ima dolgo tradicijo v Alzaciji in Ortenauu. Katoliškim in protestantskim škofom, pastorjem, duhovnikom in laikom se zahvaljujemo za mnoge ekumenske pobude, ki so zaznamovale priprave našega srečanja v Strasbourgu. Hvala nadškofu Gralletu, protestantskemu škofu Fischerju, pravoslavnemu duhovniku, očetu Vasilu Iorgulescu, predsedniku Collangu in nadškofu Zollitschu, ki nas bo zdaj nagovoril v petih jezikih.

(ob koncu molitve): V prihodnjem letu se bomo spraševali, kaj moramo storiti, da bo Cerkev bolj kot občestvo? Toliko ljudi, ki trpijo zaradi stresa vsakdanjega življenja, išče duhovno tolažbo, žeja jih po notranjem miru. Kaj lahko storimo, da bi Cerkev s svojim življenjem omogočala, da bodo izviri evangelija postali vidni in bodo ljudje pri njih lahko pogasili svojo žejo?

Radi bi videli, da bi se udejanjila podoba Cerkve, ki jo je brat Roger opisal z naslednjimi besedami: »Ko Cerkev neutrudno posluša, tolaži in ozdravlja, postane to, kar je takrat, ko najbolj sije: občestvo ljubezni, sočutja, tolažbe, jasen odsev vstalega Kristusa. Nikoli oddaljena, nikoli v defenzivi, osvobojena strogosti, lahko širi ponižno zaupanje vere naravnost v naša srca.«

Mar ni čas za nadaljnje korake sprave med razdeljenimi kristjani, da bi Cerkev lahko vedno bolj postajala tak kraj sprejema in občestva? Kristjani, ki živijo spravo, so lahko jasen Gospodov glas v današnjem svetu, ki potrebuje zaupanje, da bi se pripravil na prihodnost pravičnosti in miru.

Sedaj smo v nevarnosti, da bi se ustavili zgolj pri strpnosti. Ampak Kristus nas želi združiti v enem telesu.

Rad bi našel prave besede, da bi vprašal kristjane različnih Cerkva: mar ni čas, ko bi morali imeti pogum, da se vsi skupaj postavimo pod isto streho, brez da čakamo, da bodo vse teološke formulacije povsem usklajene?

Mar ni mogoče izraziti naše edinosti v Kristusu (ki ni razdeljen) ob zavedanju, da nas razlike, ki ostajajo pri izražanju vere, ne ločujejo? Vedno bodo obstajale razlike: nekatere bodo povsem običajna tema pogovorov, druge pa so lahko celo obogatitev.

S kristjani drugih veroizpovedi storimo skupaj vse, kar je mogoče storiti skupaj; ničesar pa ne storimo brez da bi upoštevali drug drugega.

Da bi to pospešili, imamo na voljo dve poti. Prva: v preprosti molitvi, v kateri se skupaj obračamo k živemu Bogu. Druga: da se združimo v služenju najrevnejšim. Tako bomo resnično oznanjevali evangelij skupaj!

Ko se postavimo pod isto streho, nas ne bi smelo biti strah, da bo resnica evangelija morda oslabela. Lahko zaupamo Svetemu Duhu. Ne združujemo se, da bi bili močnejši, ampak da bi bili zvesti Kristusu, skromni in ponižni v srcu. Od njega se učimo, da resnica sama pride na dan preko ponižnosti.

Mar nam papež Frančišek ne kaže poti naprej, ko navaja, da je za vse nas prioriteta oznanjevanje božjega usmiljenja z našimi življenji? Nikar ne zamudimo trenutka, ki se nam po božji milosti kaže, da bi izrazili vidno občestvo vseh, ki ljubijo Kristusa.

O iskanju načinov, kako bi to občestvo okrog Kristusa naredili vidnejše, boste premišljevali jutri, pogovarjali pa se boste tudi o Jezusovih besedah: »Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.«

Prizadevanje za vidnejše občestvo ter tako postajati bolj sposobni za ustvarjanje nove solidarnosti med ljudmi, bo tudi cilj našega romanja zaupanja v prihodnjem letu. Kako se bo nadaljevalo?

V letu 2013 smo poslušali mlade iz Azije, v prihodnjem letu, 2014, pa bomo prisluhnili mladim v Ameriki. Naše romanje bo aprila in maja imelo postaje v Teksasu in Mehiki, oktobra pa na Karibih, kjer bomo pripravili srečanja v Dominikanski Republiki, na Haitiju, v Portoriku in na Kubi.

Naslednje Evropsko srečanje mladih pa bo potekalo od 29. decembra 2014 do 2. januarja 2015.

Brat Alois, Strasbourg, torek zvečer, 31. december 2013

Včeraj sem vam povedal, da če si prizadevamo za spravo med kristjani, si zanjo ne prizadevamo zato, da bi bili močnejši. Niti ne pomeni, da se umaknemo vase. Ne, za spravo med kristjani si prizadevamo, da bi bilo to znamenje evangelija, in da to lahko postane kvas večje bližine med ljudmi in narodi.

Vidno občestvo med vsemi, ki ljubijo Kristusa, med vsemi, ki zaupajo v Kristusa, se lahko uresniči le, če odpuščanje in spravo postavimo v središče naših življenj. Enako velja za ustvarjanje miru v človeški družini po vsem svetu: tudi tam sta temeljni vrednoti odpuščanje in sprava.

V človeški družini rane zgodovine puščajo globoke brazgotine in še generacije dolgo vplivajo na zavest in mišljenje ljudi. Vendar pa ni treba, da ponižanja, ki jih trpimo, privedejo do nasilja. Lahko so ozdravljena, ne z zmago nekaterih nad ostalimi, ampak ko v srcih naredimo prostor za spoštovanje dostojanstva ostalih.

Nedavna zgodovina Južne Afrike nam ponuja tak primer. Čeprav je pot k večji pravičnosti še vedno dolga, je Nelson Mandela s tem, ko je ponudil odpuščanje, omogočil celjenje ran, ki so v zgodovini te države bile nič manj kot grozne.

In tu v Strasbourgu se spominjamo tega, da je v preteklem stoletju, po krvavih vojnah, nekaj ljudi uspelo voditi Francijo in Nemčijo ter potem vso Evropo po poti odpuščanja in sprave.

Z našim srečanjem tu v Strasbourgu, mestu, ki simbolizira spravo v Evropi, želimo izraziti hvaležnost za te mirovnike, ki pa ne more biti dovolj velika.

Brez odpuščanja ni prihodnosti, ne v življenju posameznika, ne v odnosih med državami. Včasih se odpuščanje zdi nemogoče. Vendar pa ta trenutna nemožnost ne bi smela pomeniti dokončne zavrnitve. Vzdrževanje in, če je mogoče, izražanje želje po odpuščanju, je že prvi korak v smeri ozdravitve.

Današnji mladi imajo v vsakem primeru možnost, da odigrajo svoj del – tako, da odklonijo, da bi na naslednjo generacijo prenesli jezo in zagrenjenost, povezani z ranami zgodovine, ki včasih še vedno bolijo. S tem ne bomo pozabili boleče preteklosti, ampak bomo prekinili verigo, ki ohranja zamero in, na ta način, postopno ozdravili naš spomin z odpuščanjem.

Kot kristjani bi morali biti prvi v vrsti za izražanje sprave, tudi v, človeško gledano, brezupnih situacijah. Kristus je prišel odpustiti vse. Ko je nase vzel človeško nasilje, nas ga je osvobodil. In obljublja nam, da bomo našli veselje, če mu bomo sledili na poti odpuščanja.

Prav tako želimo, da bi se bolj zavedali, da duh sprave vključuje tudi deljenje, pravičnejšo porazdelitev naravnih bogastev. Skupaj smo se podali na pot, ki nas bo vodila k temu, da bomo globlje živeli solidarnost med ljudmi. Nove oblike solidarnosti bomo v Taizéju skušali izraziti v letu 2015.

Pomembno bi bilo tudi, da mladi Evropejci ne bi bili zadovoljni z Evropo, ki živi v spravi, ampak da bi gradili Evropo, ki bo odprta in solidarna: solidarna z vsemi evropskimi državami in tudi z ostalimi celinami, z najrevnejšimi narodi.

Vsak lahko sodeluje v civilizaciji, ki ne temelji na nezaupanju, ampak na zaupanju. V toku zgodovine je bilo včasih le nekaj ljudi dovolj, da se je tehtnica nagnila k miru. Ko se vrnemo domov, v naše različne države, bodimo, zaradi Kristusa in evangelija, med temi romarji miru in zaupanja.

Printed from: http://www.taize.fr/sl_article16323.html - 9 December 2019
Copyright © 2019 - Ateliers et Presses de Taizé, Taizé Community, 71250 France