»K novi solidarnosti«

2012­–2015: Tri leta skupnega iskanja

Med evropskim srečanjem v Berlinu je brat Alois spregovoril o triletni »Poti k novi solidarnosti«.

S Pismom za leto 2012 želim vse, ki ga bodo prebrali, spodbuditi, da bi se bolj zavedali človeške solidarnosti in jo še bolj udejanjali. Naše življenje dobi smisel, ko doživljamo solidarnost s tistimi blizu ali daleč (izkušnjo pripadanja drug drugemu, izkušnjo odvisnosti drug od drugega).
 
V času, ko se mnogi sprašujejo »Kakšen je sploh smisel mojega življenja«, mi bratje želimo to jasno povedati: Najdemo ga v solidarnosti z drugimi, ki jo živimo preko konkretnih dejanj. Taka solidarnost nam omogoča predstavo, da je ljubezen, ki nas presega in ki nas vodi k temu, da verjamemo v božjo ljubezen za vsakega človeka.
 
Solidarnost in zaupanje v Boga – ti dve vrednoti, o katerih smo začeli razmišljati te dni, sta tako pomembni, da se bomo v naslednjih treh letih še bolj poglobili vanju. Zakaj tri leta? Zato, ker ničesar ne moremo zgraditi drugače, kot da si vzamemo čas. Ker ta vprašanja potrebujejo vztrajnost. Tako lahko postanejo resnični življenjski projekt.
 
Čez tri leta, avgusta 2015, bomo v Taizéju organizirali shod za novo solidarnost, z namenom, da združimo to iskanje in pridobimo nov zagon.
 
Ni mišljeno, da bi se tega lotili na odmeven način. Iz preteklosti poznamo primere, ko je le nekaj žena in mož s svojo zvestobo in ponižnim vztrajanjem, na trajen način vplivalo na dogodke.
 
Živeti v solidarnosti je najprej notranja drža. Za nekatere od vas bodo trenutki tišine in molitve morda postali bolj pomembni. 

JPEG - 27.1 ko


Zakaj »nova solidarnost«?

»Nova solidarnost« ni nasprotje »stare solidarnosti«, ki bila zdaj zastarela. Bolj odgovarja prenovi, »dinamiki začasnega«, ki verujoče vodi naprej, k novim obzorjem.

Že v knjigi preroka Izaija beremo: Ne spominjajte se prejšnjih reči, ne mislite na nekdanje reči. Glejte, nekaj novega storim, zdaj klije, mar ne opazite? (Iz 43, 18-19). V krščanskem pogledu to še posebej pride do izraza v skrivnosti Učlovečenja. Ko je Bog poslal Kristusa na zemljo, je izkazal neomejeno solidarnost z vsem stvarstvom. Poklicani smo, da vedno znova delimo z drugimi, kar smo po Kristusu prejeli od Boga.

»S svojim križem in vstajenjem Kristus ustoliči novo solidarnost med vsemi ljudmi. Razdrobljenost človeštva v nasprotujoče si skupine je v Njem že premagana, v Njem vsi postanemo ena družina.« Pismo 2012 V luči vstajenja se Jezusovo življenje, ki je svoj vrhunec doseglo v smrti na križu, zdi kot neznansko dejanje solidarnosti s človeštvom, ki izvira od Boga.


»Nova solidarnost« želi tako kristjane vseh starosti in socialnih slojev povabiti, da skrbijo drug za drugega in da konkretno izrazijo obojestransko ljubezen in solidarnost. Pri tem iskanju se splošni pogled na stvari in konkretni ukrepi ne izključujejo, pač pa se dopolnjujejo. Kot je brat Alois rekel mladim, zbranim v Cerkvi sprave:

Kako lahko prenašamo to napetost: na eni strani smo prepričani, da obstaja le ena človeška družina, po drugi pa so še celo v naši neposredni bližini globoki razdori?
 
Pomislimo na številne, ki se nesebično razdajajo, brez da bi pričakovali povračilo. Nocoj se lahko v molitvi spomnimo vseh tistih, pa če jih poznamo ali ne, ki svoje življenje pogosto na zelo skromen način darujejo za druge. Oni so duša naše družbe in ohranjajo plamen upanja živ. So priče, da je človeška dobrota močnejša od zla.

Teme, ki bodo sledile:

  • sprejemanje beguncev in imigrantov
  • medverski dialog
  • spoštovanje etničnih manjšin po svetu

Če želite podeliti konkretno izkušnjo, povezano s temi temami, lahko pišete na
echoes taize.fr

Printed from: http://www.taize.fr/sl_article14445.html - 12 November 2019
Copyright © 2019 - Ateliers et Presses de Taizé, Taizé Community, 71250 France