Srečanje v Berlinu

Razmišljanja brata Aloisa

Vsak večer srečanja je br. Alois pri večerni molitvi nagovoril mlade. Besedilo njegovih razmišljanj je objavljeno tukaj.

Sreda, 28. december 2011

(v nemščini) Začel bom z nekaj besedami v nemščini vsem Nemcem in nemško govorečim. Svoje razmišljanje bi z vami raje delil v nemščini, ker je to moj materni jezik. Ampak, da bi večina lahko razumela in da njihova ušesa ne bodo utrujena od poslušanja vedno istega glasu, je bolje, če govorim v angleščini, eden od bratov pa bo prevajal v nemščino.

(v angleščini) Evropsko srečanje mladih prvič poteka v Berlinu. Že nocoj se želimo zahvaliti vsem, ki so nas tako toplo sprejeli: župnijam, in toliko družinam ter posameznikom, ki so odprli vrata svojih domov.

Še posebej hvala vsem, ki ste se odločili gostiti mlade, čeprav ne pripadate nobeni od Cerkva. Gostoljubje je velik prispevek k graditvi miru.

Berlin je mesto, ki ga zaznamuje velika raznolikost, vedno usmerjeno v prihodnost, ki jo hkrati skuša povezati s spominom na bolečo preteklost.

Risba Device Marije z detetom Jezusom, ki je postavljena v vsaki od molitvenih dvoran, je nastala med drugo svetovno vojno. Narisal jo je nemški vojak v Stalingradu. Da bi lahko praznoval, je na večer pred božičem narisal to podobo na hrbtno stran vojaškega zemljevida. Ta risba je sedaj tukaj v Berlinu, na ogled je v Gedächtniskirche, cerkvi, ki so jo v opomin na čas nacizma, pustili porušeno.

Je ta vojak, za katerega vemo, da je bil protestant, sredi najhujše teme v vojni, želel zakričati svojo žejo po življenju in miru? Ne vemo, vendar pa se nas ta risba, poznana kot Stalingrajska Devica, lahko dotakne v naših globinah.

Brat Roger je prišel sem leta 1986, na postajo Romanja zaupanja v Vzhodnem Berlinu. Dovoljenje, da smo lahko imeli z molitev z mladimi, je bilo izdano pod pogojem, da ne bo udeležencev z Zahoda. To obdobje je končano in Berlin je postal simbol za vse tiste, ki po vsem svetu skušajo preskočiti zidove, ki nas ločujejo, da bi lahko širili zaupanje.

Ne le med narodi in celinami, zidovi obstajajo tudi blizu nas, celo v človeškem srcu. Da bi lahko porušili te zidove, te dni skušamo črpati nov zagon iz izvirov zaupanja.

Nobeno človeško bitje in nobena človeška družba ne moreta živeti izolirani, brez zaupanja. Zato boste od jutri zjutraj naprej v majhnih skupinah skupaj iskali načine odpiranja novih poti zaupanja.

Izbrati zaupanje ne pomeni lahkovernosti. Zaupanje ni preprosto ali lahko, je tveganje.

Tveganja zaupanja ne moremo sprejeti sami. Potrebujemo podporo drugih, da bi vedeli, da smo sprejeti in ljubljeni. Potem lahko svobodneje sprejemamo pomembne odločitve v našem življenju.

Te odločitve niso utemeljene s strahom ali čustvi, ampak temeljijo na tem prepričanju: sreče ne najdemo v miselnosti »vsak zase«, srečo najdemo, ko upoštevamo solidarnost do drugih.

Za božič je Kristus postal eden od nas in nam kot dediščino zapustil novo solidarnost, ki se razširja na vso človeško družino. In do te dediščine čutimo odgovornost.

S Pismom za leto 2012 želim vse, ki ga bodo prebrali, spodbuditi, da bi se bolj zavedali človeške solidarnosti in jo še bolj udejanjali. Naše življenje dobi smisel, ko doživljamo solidarnost s tistimi blizu ali daleč (izkušnjo pripadanja drug drugemu, izkušnjo odvisnosti drug od drugega).

V času, ko se mnogi sprašujejo »Kakšen je sploh smisel mojega življenja«, mi bratje želimo to jasno povedati: Najdemo ga v solidarnosti z drugimi, ki jo živimo preko konkretnih dejanj. Taka solidarnost nam omogoča predstavo, da je ljubezen, ki nas presega in ki nas vodi k temu, da verjamemo v božjo ljubezen za vsakega človeka.

V teh dneh skušamo udejanjiti solidarnost. Skupaj izražamo hvaležnost do vseh tistih, ki svoja življenja darujejo v ponižnem služenju – v naših družinah, socialnem delu ali politiki, delom za cerkev in tudi z umetnostjo. Da, vsi jim želimo biti podobni in na ta način najti radost.

Četrtek, 29. december 2011

Včeraj zvečer sem vam rekel, da je zaupanje med ljudmi ena od najbolj potrebnih vrednot, da bi lahko našli nove oblike solidarnosti. V teh skupnih dneh v Berlinu želimo podpirati drug drugega, da bi to prepričanje zakoreninili v zaupanju v Boga.

Zaupanje v Boga je povezano z notranjim bojem in ni samo po sebi umevno. Mar ni sedaj čas za to, da se ponovno vprašamo: Kaj pomeni verjeti v Boga? Občestvo, ki nam ga je dano živeti te dni, nas vodi k temu vprašanju. O tem vprašanju boste jutri razmišljali v skupinah: Kaj pomeni zaupanje v Boga?

V Jezusu nam Bog prihaja naproti. Želi biti blizu vsakemu človeku. Želim si, da bi v teh dneh vsak od nas njegovo bližino začutil na nov način.

Toda kako? Mar ne bi raje kar priznali, da božje prisotnosti sploh ne čutimo oz. jo čutimo zelo malo? Da, to drži za mnoge. Ali pa drži le v določenih obdobjih našega življenja? Ob tem spoznanju se ne smemo ustaviti. Potrebno je iti globlje. Kako? me spet sprašujete.

Da sprejmemo božjo navzočnost, nismo prepuščeni samo našim občutkom. Bog nas kliče glede na naše zmožnosti zaupanja, čeprav je le-to zelo omejeno.

S preprostimi besedami to pomeni: vzeti si čas in odložiti skrbi, da bi lahko ustvarili notranji prostor, v katerega lahko Bog vstopi. Tudi če čutimo le praznino, Sveti Duh pride in neopazno bo v nas zaupanje v Boga začelo rasti.

To pomeni, da se moramo odpovedati podobi Boga, ki vedno izpolni naše takojšnje potrebe. To je lahko težko za nas, posebno, kadar imamo opraviti z nesmiselnostjo trpljenja.

Evangelij nas vabi k odločnemu koraku – h koreniti spremembi podobe, ki jo imamo o Bogu: prepoznati, da je Bog postal ranljiv in da torej mora biti ljubljen. Njegova ljubezen do nas prihaja z vprašanjem: in ti, ali me ljubiš?

S tem, ko nam reče, da mu je naša ljubezen pomembna, Bog priznava veličino naših življenj in naše svobode. Ampak; tudi najbolj ponižanemu človeku Bog vrne dostojanstvo in poskrbi za pravičnost.

Vsi lahko izrazimo ljubezen do Boga, morda ne samo z vzvišenimi občutki in zapletenimi mislimi. Lahko smo tiho in preprosto rečemo Bogu: veš, da te ljubim, želim zaupati v tvojo navzočnost. V molitvi se vedno združita del nebes in del zemlje.

Morda ne občutimo takojšnjega učinka takih trenutkov molitve. Ampak Bog nam daje Svetega Duha in božje življenje v nas lahko vznikne, raste ter navdihuje naše misli in dejanja.

Tako dopustimo, da naše medsebojne odnose vse bolj zaznamuje ljubezen, ki jo ima Bog do nas, ne pa strah ali obrambni odzivi. Zaupanje, ki ga v nas polaga Bog, postane izžarevajoča dobrota za vse, ki so nam zaupani, postane izvir življenja v solidarnosti z drugimi.

Solidarnost se ne neha pred našimi vrati. Zato smo te dni stopili skupaj, da naredimo nekaj dobrega za prebivalce Severne Koreje. Zadnjih 15 let smo v Taizéju s humanitarnimi akcijami lahko pomagali tej razdeljeni državi, ki je za nas tako zelo pomembna. Hvala vsem, ki ste prinesli medicinske pripomočke, ki jih bomo preko organizacije Rdečega križa v Pjongjangu poslali bolnišnicam na podeželju.

Evangelij nas spominja, da je Kristus solidaren z ubogimi. V lačnih, bolnih in zapuščenih čaka na nas.

Molitev razširi naša obzorja. Bog lahko v središču nasprotovanj v življenju prižge plamen upanja in radosti. Taka molitev nas privede bližje k Bogu in spremeni naš pogled na svet. Naj se nas božja ljubezen dotakne do te mere, da naše življenje postane življenje za druge.

Petek, 30. december 2011

V teh dneh iščemo nove oblike solidarnosti. V Berlinu smo zbrani iz vse Evrope in skušamo dati jasen znak, da hočemo odprto Evropo, Evropo solidarnosti in da podpiramo za to potrebne reforme.

Soočamo se z izjemno hitrimi spremembami naše družbe in glede na negotovosti in ekonomske težave, se moramo zavedati, da ekonomija, ne glede na to, kako pomembna se zdi, ne določa človeka. Pritrditi moramo temu, da je duhovna dimenzija sestavni del človeka in da dostojanstvo vsakega človeka zahteva brezpogojno spoštovanje.

Hvaležni smo za mnoga sporočila, ki smo jih prejeli za to srečanje. Generalni sekretar Združenih narodov, Ban Ki-Moon, je napisal: »Še posebej sem ponosen, da se osredotočate na iskanje novih oblik solidarnosti. Odigrati morate pomembno vlogo pri vpeljevanju političnih in družbenih sprememb. Toda, zapomnite si, da biti povezan ni enako kot biti združen. Biti povezan je odvisno od tehnologije – biti združen pa je odvisno od solidarnosti. Solidarnost mora biti temelj za globalne rešitve.«

Po izkušnji občestva, ki nam ga je dano živeti te dni, se sprašujemo: Kako je mogoče živeti to občestvo, če pa prihajamo iz toliko različnih okolij?

Ali ni to občestvo znak, da evangelij ni le črka na papirju ampak vir novega življenja, ki prihaja od Kristusa? Kristus živi med nami. Brez vsiljevanja ostaja navzoč ob vsakem človeku. On je tisti, ki nas združuje.

Razlog za obstoj naše majhne taizéjske skupnosti je to, da lahko z našimi življenji izrazimo, da nas Kristus povezuje v božji ljubezni.

Brat Roger je bil prežet z ljubeznijo do občestva. Zaupanje v Boga, Kristusa in Svetega Duha je bilo zanj neločljivo povezano z iskanjem sprave in miru med ljudmi. Jutri zjutraj se boste spraševali, kaj vam to lahko pomeni.

Cerkev ni razdrobljena družba. Kristus tiste, ki verujejo vanj, pošilja v svet, da bi bili kvas zaupanja in miru, da bi bili sol zemlje. V tem smislu je brat Roger govoril o Kristusu občestva.

Toda kako lahko še vedno traja ta škandalozna delitev med kristjani? Prišli smo tako daleč, da se niti ne zavedamo več, da je ta delitev škandalozna. Raznolikost med različnimi duhovnostmi in tradicijami bo vedno obstajala. Naša otopelost je tako močna, da imamo to raznolikost za izgovor, da ne iščemo vidne enotnosti.

V drugi polovici prejšnjega stoletja smo videli velika prizadevanja za spravo med kristjani. Nočemo obmirovati in ostati na vzporednih poteh. Trdno odločeni hočemo narediti vse, da bi dosegli vidno enotnost med kristjani.

To pomeni, da si pridemo naproti in tako omogočimo izmenjavo darov: da odkrijemo najboljše, kar je Bog položil v druge. To tudi pomeni, da kar je mogoče, počnemo skupaj. Skupaj lahko naredimo več, kot si mislimo.

To predvsem pomeni več skupne molitve. Da se pogosteje srečujemo pri molitvenem bdenju, je že način začetka te enotnosti in dopuščanja, da nas Sveti Duh združi. To tudi lahko omogoči napredek pri teološkem dialogu.

Naše romanje zaupanja, ki ga navdihuje to iskanje, se ne bo končalo v Berlinu, ampak se bo nadaljevalo. Izmed naslednjih postaj, manjših ali večjih, bi rad omenil štiri.

Tretje mednarodno srečanje mladih v Afriki bo potekalo od 14.-18. novembra 2012 v Kigaliju, v Ruandi.

Pomembno je odkriti novo solidarnost med Afriko in Evropo, resnično vzajemnost, medsebojno poslušanje. V Ruandi so še vedno vidne sledi državljanske vojne, toda dežela se obnavlja in odkriva novo dinamiko. Za vse, ki bi se želeli udeležiti tega srečanja, bomo v Taizéju vsak teden imeli pripravljalna srečanja.

2. marca 2012 bomo z mednarodno skupino mladih molili z voditelji Svetovnega koncila Cerkva, ki bo potekalo v Ženevi, na njem pa se bo srečalo več sto predstavnikov pravoslavne, anglikanske, protestantske in Združenih Cerkva.

Da bi po letošnjem velikonočnem romanju v Moskvo bolje spoznali Pravoslavno cerkev, bomo od 3. do 6. januarja 2013 v Istanbulu, skupaj z mladimi z različnih celin, ekumenskim patriarhom Konstantinopla Bartolomejem I. in kristjani tega mesta, skupaj praznovali praznik Sv. treh kraljev.

In navsezadnje, kje bo potekalo naslednje Evropsko srečanje mladih? Tokrat nas pričakujejo v Južni Evropi. Čez eno leto, od 28. decembra 2012 do 2. januarja 2013, bomo šli v Italijo, v Rim.

Nocoj je z nami generalni vikar rimske nadškofije, msgr. Mancini. In v sporočilu, ki smo ga prejeli od papeža Benedikta XVI, so njegove naslednje besede: »Sveti oče vam sporoča s kakšno radostjo vas bo naslednje leto sprejel na 35. Evropskem srečanju mladih, na romanju zaupanja na zemlji. Rim vas bo toplo sprejel!«

Sobota, 31. december 2011

S srečanjem v Berlinu, kjer smo združeni mladih iz vse Evrope in drugih celin, izražamo, da so nove oblike solidarnosti mogoče.

Zahvaljujemo se vsem, ki so omogočili, da je to srečanje polno radosti in upanja, gostiteljem, ki so odprli vrata svojih domov, da bi sprejeli mlade, župnijam z duhovniki, voditeljem države in mesta, vsem, ki so srečanje podpirali tako, da so delali tudi med prazniki, in vsem mladim prostovoljcem, ki so prišli že pred začetkom srečanja in ga pomagali pripraviti.

Vera ni beg stran od sveta; Kristus nas pošilja v svet. Z zaupanjem vanj pridobimo občutek za tveganje in motivacijo, da prevzamemo odgovornosti.

Negotovost svetovnega gospodarstva sproža vprašanja. Naraščajoče neenakosti, tudi znotraj bogatih družb, in nenadzorovano izkoriščanje zemeljskih virov so razlog jutrišnjih konfliktov. Predstavljajo težko breme za prihodnje generacije. Neodgovorno bi bilo, če tega ne bi videli.

Rešitve ne bodo le tehnične narave. Velike spremembe današnjega časa kličejo po spremembi načina našega življenja. Mnogi dandanes v sebi čutijo vprašanje: »Kaj je smisel mojega življenja?«

Za našo skupno prihodnost je delitev dobrin nuja. V bogatejših družbah se bomo morali naučiti biti zadovoljni z manj. To vključuje iskanje osebnega razvoja odnosov z drugimi, bolj kot pa kopičenje materialnih dobrin.

To zahteva določeno žrtev. Ali sploh obstaja resnična svoboda, ali obstaja trdna in trajna sreča, brez da bi se čemurkoli odrekli? Brat Roger je pogosto rekel: »Ne moremo ustvarjati, če so stvari preveč preproste.«

Solidarnost in zaupanje v Boga – ti dve vrednoti, o katerih smo začeli razmišljati te dni, sta tako pomembni, da se bomo v naslednjih treh letih še bolj poglobili vanju. Zakaj tri leta? Zato, ker ničesar ne moremo zgraditi drugače, kot da si vzamemo čas. Ker ta vprašanja potrebujejo vztrajnost. Tako lahko postanejo resnični življenjski projekt.

Jutri se vračamo domov, nazaj v vsakdanje življenje. Še posebej bi vas, mlade, rad povabil, da nadaljujete z iskanjem, ki ste ga začeli te dni.

Da, nadaljujmo s skupnim delom in drug z drugim delimo svoje izkušnje. Da bi lahko prisluhnili čim več mladim, bomo organizirali srečanja na vseh celinah. Naslednje leto za Binkošti bo eno srečanje potekalo v Čikagu in potem, kot sem omenil že včeraj, novembra v Kigaliju.

V tem prvem letu bomo še posebej razmišljali o vprašanju: »Kako lahko odpremo poti zaupanja med ljudmi?«

Čez tri leta, avgusta 2015, bomo v Taizéju organizirali shod za novo solidarnost, z namenom, da združimo to iskanje in pridobimo nov zagon.

Ni mišljeno, da bi se tega lotili na odmeven način. Iz preteklosti poznamo primere, ko je le nekaj žena in mož s svojo zvestobo in ponižnim vztrajanjem, na trajen način vplivalo na dogodke.

Živeti v solidarnosti je najprej notranja drža. Za nekatere od vas so trenutki tišine in molitve morda postali bolj pomembni. V Taizéju pripravljamo več priložnosti za duhovni oddih.

Pred vami je, v vsaki od dvoran, v katerih skupaj molimo, v laterni prižgana majhna lučka. Plamen prihaja k nam od daleč – neposredno iz votline Jezusovega rojstva v Betlehemu. To je plamen, ki smo ga delili drug z drugim ob začetku nocojšnje molitve.

Je kot plamen solidarnosti, ki ga ne moremo zadržati zase. Ko se bomo vrnili domov, bo rastel tako, da ga bomo delili drug z drugim.

Bratje želimo biti preprosto navzoči ter v Taizéju in drugih krajih, kjer živimo, vztrajati pri življenju v občestvu in molitvi. S svojo navzočnostjo bi bili radi med tistimi, v katerih lahko vedno najdete podporo pri svojem iskanju zaupanja.

In zdaj moramo spet peti. Peti Bogu, Kristusu in Svetemu Duhu, v tem trenutku s pesmijo, pa tudi nocoj in jutri zjutraj v župnijah, da bomo lahko v krajih, kjer živimo, bili priče njegovega miru in luči.

Printed from: http://www.taize.fr/sl_article13402.html - 22 September 2019
Copyright © 2019 - Ateliers et Presses de Taizé, Taizé Community, 71250 France