Srečanje v Rotterdamu

Razmišljanja brata Aloisa

Vsak večer srečanja je br. Alois pri večerni molitvi nagovoril mlade. Besedilo njegovih razmišljanj je objavljeno tukaj.

Četrtek, 28. december 2010, zvečer

Na začetku bi rad nekaj besed namenil samo mladim z Nizozemske. (v nizozemščini) Svoje razmišljanje bi z vami lahko delil v nizozemščini, a da bodo lahko razumeli tudi ostali, bo veliko bolje, če govorim v angleščini.

Veseli smo, da je evropsko srečanje mladih prvič na Nizozemskem. Vaša država je bila vedno odprta za svet. Računali smo na vaše gostoljubje. In niste nas razočarali. Skoraj vse mlade so v goste sprejele družine.

V imenu vseh teh mladih Evropejcev se zahvaljujem prebivalcem Rotterdama z okolico, voditeljem Cerkva in županu mesta!

V Rotterdam so nas povabile različne nizozemske Cerkve. To, da smo v tej različnosti zbrani tukaj vsi, ki zaupamo v Kristusa, je znamenje za prihodnost Cerkve.

Naša srca želimo odpreti tudi vsem, ki so se nam na srečanju pridružili, pa Kristus ni v središču njihovih življenj, še posebej tistim iz muslimanske skupnosti.

Naša srca želijo biti odprta tudi za vse, ki ne morejo verjeti v Boga in iščejo smisel svojega življenja. Vera v Kristusa nas ne oddaljuje od tistih, ki ne morejo verovati. Kristus je prišel, da bi mi postali bolj človeški, da bi postali bratje in sestre vseh.

Da bi pripravili prihodnost naše družbe, smo vsi v istem čolnu. Pravzaprav to izraža tudi način okrasitve obeh molitvenih dvoran tu v Ahoy, z jadri kot na čolnu.

Vsak od nas si želi najti odgovor na vprašanji kot sta: Kaj lahko usmeri moje življenje? Zaradi česa se je vredno žrtvovati, darovati?

Letos spomladi me je v Taizéju dekle z Nizozemske vprašalo, kaj pričakujem od srečanja v Rotterdamu. Moj odgovor, morda nekoliko preveč spontan, je bil: »Radost.« Tega odgovora nisem nikoli pozabil. Mislim, da je to tisto, kar bi morali iskati v naslednjih dneh.

Pred dvema tednoma sem bil v Santiagu na našem drugem latinskoameriškem srečanju. To srečanje je zaznamovala radost. Za mnoge mlade v Latinski Ameriki je vera v Boga neločljivo povezana z radostjo življenja in radostjo prijateljstva.

Čilenci imajo težko leto za sabo. Praznovali so dvestoletnico samostojnosti, ki pa so jo zasenčile številne nevšečnosti. Potres in silovitost morja sta prizadela najrevnejše med revnimi in prepad med bogatimi in revnimi, za katerega se je zdelo, da izginja, se je spet kruto pojavil.

Na dan, ko se je srečanje začelo, je v požaru v enem od zaporov v Santiagu umrlo več ducatov oseb in veliko je bilo poškodovanih. Z nekaj brati smo šli v reven predel mesta, da bi obiskali mati, ki je v tem požaru izgubila sina po imenu Izrael. Star je bil komaj 21 let. Želim si, da bi lahko videli obraz te žene! Kljub obupu in žalosti je bila tako zelo dostojanstvena.

Če se te dni trudimo poživiti našo radost za življenje, to ni preprosta radost, beg od težav in trpljenja. Bolje bi bilo reči, da je to hvaležnost za dar življenja. Rad bi poudaril besedo »dar«. Življenje je dar, ki ne prihaja od nas.

Dandanašnji imamo občutek, da lahko naš obstoj ustvarimo sami. Res je, da nam tehnični napredek omogoča številne kreativne priložnosti brez primere, s katerimi lahko krojimo svojo usodo. V tem oziru se mi zdi pomembno negovati odnos do sprejemanja življenja, da ga sprejmemo takega, kot se pojavi.

Če sprejmemo življenje kot dar, bomo lahko videli obstoj in vse stvarstvo v novi luči, ki v nas budi tako radost kot tudi čut za odgovornost. Jutri zjutraj boste premišljevali o evangeljskem klicu k radosti in se spraševali o tem, kako se odločiti za radost. To lahko storimo v zaupanju, da nam Bog pošilja Svetega Duha, ki nas bo pri tem iskanju vodil.

Sreda, 29. december 2010, zvečer

Pred desetimi dnevi sem, po latinskoameriškem srečanju v Čilu, dva dneva preživel na Haitiju. Pred več leti smo bili nekateri bratje tam skupaj z bratom Rogerjem in od takrat so naše vezi s to državo postajale vedno močnejše. 25 mladih s Haitija se je udeležilo srečanja v Santiagu.

Lansko leto so potres, potem hurikan in še kolera prizadeli Haiti. Posledično je to po vsem svetu sprožilo ogromen val sočutja. Mislim, da vsi želimo biti blizu vsem, ki jih je prizadela nesreča.

Ko sem prispel v Port-au-Prince, me je sprejel mlad škof, Pierre Dumas, in takoj sva šla skupaj molit ob ruševine katedrale. Ob poti tja, čisto v centru mesta, so postavljeni šotori do koder seže pogled. Milijon in pol (od sedmih milijonov) prebivalcev Haitija še vedno živi v njih v veliki gneči. Zaradi težkih razmer v katerih živijo, so izbruhi nasilja vedno bolj pogosti in obstaja nevarnost, da izbruhnejo po vsej državi.

V nedeljo zjutraj se je pri sestrah matere Tereze okrog 400 otrok zbralo pri evharistiji. Večina jih je bila sirot. V sosednji sobi so bili dojenčki in nekateri so bili zelo bolni.

Še vedno sem pod vtisom trenutkov, ki sem jih preživel s temi dojenčki. Od kod so prišli? Bodo dolgo živeli? Vprašanji brez odgovora. To ta, da sem bil tam ob njih, jih videl, kako se trudijo ujeti naš pogled, to je bil trenutek globokega sočutja.

Sočutje ni nikoli enostransko. V dajanju prejmemo. V tistih dneh na Haitiju smo se pogosto ustavili in molili skupaj z nekaj ljudmi. To je bilo povsem normalno.

Znova sem se zavedel, da prebivalci Haitija iz zaupanja v Boga črpajo neverjetno zmožnost vztrajanja navkljub vsem težavam. Tudi v nedoumljivem trpljenju je prisoten Kristus in to globlje od vseh nesreč. Radi bi, da tudi nas prežame njihovo zaupanje v Boga.

Tukaj v Rotterdamu so z nami tudi trije mladi s Haitija, ki trenutno živijo z nami v Taizéju. Čeprav si ne moremo predstavljati trpljenja, ki so ga preživeli v zadnjih mesecih, bi jim radi povedali, da ostajamo povezani z njimi. Christina nam bo kratko spregovorila.

Christina: Radi bi se vam zahvalili za vašo solidarnost. Toliko ljudi po vsem svetu pomaga naši državi. Vendar pa morate vedeti, da moramo Haiti ponovno zgraditi sami. Mnogo mladih želi prevzeti odgovornosti in se za ta korak že pripravljamo. Hvala, ker nas podpirate, hvala, da molite za nas in ne pozabljate na nas.

Naša taizéjska Skupnost bo naredila konkreten korak. S skladom »Operacija upanje« bom podprli obstoječe projekte za otroke v stiski na Haitiju, še posebej tiste za njihovo izobrazbo. Pri tem lahko sodeluje vsak – kako, boste našli na naši spletni strani.

Jutri zjutraj se boste v skupinah pogovarjali o tem, kako lahko sočutje vedno bolj napolnjuje naša življenja. Obkrožajo nas različne oblike revščine in nepravičnosti, tudi v bogatih družbah. Kaj prebudi mojo radodarnost? Si upam k trpečim, tudi s praznimi rokami? Bi lahko posvetili več pozornosti našemu življenjskemu slogu, da bi tako dosegli bolj stvarno solidarnost z vsemi, ki so revnejši od nas?

Da, radost življenja, ki jo vsi iščemo, najdemo tudi v odprtosti do drugih, začenši s tistimi, ki so nam zaupani in ki so ob nas. Odločitev za radost je neločljivo povezana s skrbjo za druge, za naše sosede.

Rad bi zaključil z molitvijo, ki jo lahko ponavljamo skozi naslednje leto. Najdete jo v Pismu iz Čila:

Bog, naše upanje, tebi zaupamo ljudstvo na Haitiju. Zapre­padeni nad nedoumljivim trpljenjem nedolžnih te prosimo, da navdihneš srca tistih, ki prinašajo nujno potrebno pomoč. Spoznali smo globoko vero haitijskega ljudstva. Pomagaj trpečim; okrepi potrte; potolaži žalujoče; vlij svojega Duha sočutja na to globoko prizadeto in globoko ljubljeno ljudstvo.

Četrtek, 30. december 2010, zvečer

Velika radost je, da smo v teh dneh zbrani tukaj iz toliko držav in različnih krščanskih tradicij. Na ta način lahko ponovno odkrijemo, da nas Kristus združuje v eno občestvo, v občestvo svoje Cerkve.

Iz vsega srca se zahvaljujemo vsem, ki ne delijo z nami naše vere v Kristusa, pa so se nam teh dneh pridružili in da lahko skupaj izrazimo isto željo po miru in spravi na svetu.

»Mir na zemlji!« Ta vzklik najdemo na začetku Lukovega evangelija. Vsak od nas lahko prispeva k temu miru na zemlji. Ampak najprej se mora znova in znova rojevati v nas samih.

To zahteva osebno iskanje. Ljudje se danes veliko manj kot včasih zanašajo na tradicijo in institucije. Odgovori iz preteklosti na osnovna življenjska vprašanja se danes ne sprejemajo brez, da bi se o njih najprej posvetovalo.

Vera v Boga prav tako zahteva osebno odločitev. Ta odločitev ne izključuje dvoma, temveč našim srcem omogoča, da znova in znova sprejmejo notranji mir.

Kje lahko najdemo vir notranjega miru? Najdemo ga v odpuščanju. S Kristusom je več stoletij stara napoved postala resničnost. »Bog odpušča vse tvoje grehe.« Da bi nam lahko podaril to odpuščanje, je Kristus sprejel in sprejema zlo nase.

V Pismu iz Čila na dolgo govorim o odpuščanju, zato, ker imamo živo potrebo po njem v naših življenjih in družbi. In to bo tema vašega razmišljanja pri jutrišnjem pogovoru v skupinah.

Če svoja življenja zaupamo Božjemu odpuščanju, najdemo svobodo in globoko radost. To odpuščanje nam nalaga odgovornost. Želimo odpustiti tistim, ki so nas prizadeli. Včasih pa je rana pregloboka in ne zmoremo odpustiti drugim. Potem bi morali, če moremo, zanje moliti in se zavedati, da je želja po odpuščanju že njegov začetek.

Tudi naše družbe potrebujejo odpuščanje. Evropa potrebuje odpuščanje, da bi se lahko zgradila. To so izkusile starejše nizozemske generacije po grozni vojni, ki je to državo, in še posebej Rotterdam, zelo prizadela.

Seveda pa odpuščanje ne odstrani potrebe po pravici, nasprotno, še poveča jo. Rad bi ponovil besede moža z veliko političnimi odgovornostmi, ki je z nami na tem srečanju: »Veliko bi lahko prispevali k miru, če bi se odločili za to, da spomina na stare rane ne bi predajali naslednjim generacijam.« To ne pomeni, da je na bolečo preteklost treba pozabiti, ampak nas evangelij vabi k temu, da z odpuščanjem presežemo spomin, da prekinemo verižno reakcijo, ki znova in znova obuja sovraštvo.

V Latinski Ameriki so politična trenja več let skrbela za nasprotovanja med Bolivijo in Čilom. Med našim nedavnim srečanjem v Santiagu so se v nekem trenutku mladi iz Bolivije pridružili mladim Čilencem na kraju njihovega srečanja. S pesmijo so izrazili svojo zavezo k spravi.

V naslednjem letu bomo nadaljevali z romanjem zaupanja. Tako zelo očitno je, da je nujno ustvariti zaupanje med ljudmi in družbami, preko srečanj in osebnih odnosov, še posebej v časih, ko so ekonomske težave zelo izrazite.

Vsak teden naslednje leto se bodo srečanja v Taizéju nadaljevala in vsem omogočala, da poglobijo svoj pogled na izvire vere. Mnogo mladih iz Ukrajine, Belorusije in Rusije prihaja v Taizé in na evropska srečanja mladih – veliko jih je tudi sedaj tukaj v Rotterdamu. Aprila bomo z nekam brati in mladimi iz vse Evrope praznovali Veliki teden in Veliko noč s pravoslavno cerkvijo. Povabil nas je ruski patriarh. To je edinstvena priložnost, da bolje spoznamo to Cerkev. Sprejele nas bodo pravoslavne družine in župnije. Srečanje bo potekalo v Moskvi.

In čez eno leto, od 28. decembra 2011 do 1. januarja 2012, bo naslednje evropsko srečanje mladih. Potekalo bo v mestu, ki srečanja ni gostilo še nikoli in kjer nas mladi že dolgo pričakujejo. Prejeli smo povabilo vseh nemških Cerkva in župana mesta Berlin.

Naše romanje zaupanja se bo nadaljevalo tudi na drugih kontinentih. Povabljeni smo bili, da pripravimo mednarodno srečanje v eni od afriških držav. Čez dve leti, od 14.-18. novembra 2012, nas bodo kristjani iz Ruande sprejeli medse v mestu Kigali.

Petek, 31. december 2010, popoldne

Rad bi izrazil hvaležnost za gostoljubje, ki smo ga prejeli tu v Rotterdamu z okolico. Radi bi se zahvalili cerkvam gostiteljicam in še posebej vsem, ki so odprli svoja srca in domove mladim. Hvala voditeljem Cerkva in vsem, ki so podpirali pripravo srečanja. Zahvala tudi civilnim oblastem, ki so sodelovale z nami.

Radost, sočutje in odpuščanje: te tri evangeljske vrednote o katerih ste razmišljali v teh dneh, so resničnosti, ki jih mnogi intenzivno živijo. Bratje si želimo, da bi ta njihova življenja vedno bolj navdihovala tudi naša in življenja tistih, ki jih sprejemamo v Taizéju.

V mnogo državah se je vse težje obračati na Boga. Mnogi resnično iščejo smisel življenja, pa ne zmorejo verjeti v Boga, ki jih ljubi osebno. Nepredstavljivo se jim zdi, da jim Bog stoji ob strani.

Mnogim pa preveč različnih preizkušenj onemogoča vero. Če bog obstaja, zakaj je zlo tako močno? Kako si lahko v vesolju, katerega kompleksnosti in neskončnosti se vedno bolj zavedamo, predstavljamo, da je Bog povsod in da skrbi za vse stvarstvo in vsakega posebej hkrati? Če Bog obstaja, ali sliši naše molitve, ali nanje odgovarja?

Pa vendar se zdi, da vprašanja o Bogu ni moč izkoreniniti iz človeške duše. V vsakem od nas je želja po ljubiti in biti ljubljen, želja po biti priznan v svojem človeškem dostojanstvu, želja po ljubezni, ki bo trajala večno. Ali ne izraža to hrepenenje po »večno« nostalgije po Bogu?

Ali je mogoče verjeti v Boga v sodobnem svetu? Vera se danes bolj izraža kot tveganje, tveganje zaupanja. Da bi sprejeli to tveganje, so potrebne vse naše človeške sposobnosti; tako sposobnosti našega srca, kot naše miselne sposobnosti.

Čeprav verujemo, se ne trudimo vedno dovolj, da bi poglobili svojo vero. Včasih se razkorak med vedenjem o veri in znanjem, ki smo ga osvojili na drugih področjih, veča. Vera, ki ostane na ravni v otroštvu naučenih fraz, se bo težko soočila z vprašanji, ki jih imamo, ko odrastemo.

Iskanje osebnega občestva z Bogom je vedno pomembnejše. Kako ga lahko poglobimo? Kako lahko hranimo to naše upanje?

Čeprav razumemo samo malo evangelija, si lahko prizadevamo, da bi razumeli več s tem, da teh nekaj besed, ki jih razumemo, skušamo udejanjiti. Vprašamo se lahko – katere so besede iz evangelija, ki so se me dotaknile in ki jih želim udejanjati, zdaj in v prihodnosti?

Vsak od nas lahko drugim posreduje naše upanje v Kristusa. Morda ne vedno z besedami, ampak bolj s svojim življenjem, kot ga živimo. In zgodi se nekaj nepredvidljivega: s prenašanjem sporočila o Kristusovem vstajenju ga sami vedno bolj razumemo. Ta skrivnost postane zelo pomembna za naš obstoj; lahko spremeni naša življenja.

Da, drznimo si drugim z našimi življenji prenesti sporočilo evangelija, to upanje po ljubezni, ki bo trajala večno.

Postopoma odkrijemo, da je Bog tukaj, blizu nas. Po svojem Duhu prebiva v nas. In ko smo blizu Bogu, lahko v nas vznikne dar gostoljubja. S sprejemanjem tistih, ki so nam zaupani, da jim damo prostor v našem življenju, to postane naša glavna skrb. V molitvi postanemo bolj pozorni na tiste, ki nimajo doma: zapuščene otroke, imigrante, brezdomce.

Brat Roger je nekoč zapisal: »V tem enkratnem občestvu, ki je Cerkev, nam Bog ponuja se, kar potrebujemo, da se napotimo k izviru: evangelij, evharistijo in mir, ki izhaja iz odpuščanja.« Zaključil je z besedami: »Svetost Kristusa torej ni nedosegljiva, ampak je tukaj, čisto blizu.«

Kot verniki sledimo idealu, sledimo osebi, Kristusu. Nismo sami, on gre pred nami. Vsi, čeprav revni ali ranjeni, smo poklicani, da razmišljamo o Kristusovi svetosti v našem življenju. Vsak od nas lahko tistim okrog sebe posreduje malo luči, podobno, kot jo bomo mi sedaj delili drug z drugim.

In Bog se ne naveliča začenjati potovanj z nami. Lahko verjamemo, da je občestvo z njim mogoče in se nikoli ne utrudimo vedno znova začenjati bitke, kot ponižne žene in možje, ki zaupajo v usmiljenje Boga.

Printed from: http://www.taize.fr/sl_article11879.html - 23 March 2019
Copyright © 2019 - Ateliers et Presses de Taizé, Taizé Community, 71250 France