TAIZÉ

Zakaj je moral brat Roger umreti take smrti?

 

V številnih sporočilih, ki smo jih dobili zadnje leto, so smrt brata Rogerja primerjali s smrtjo Martina Luthra Kinga, nadškofa Oscarja Romera ali Mahatma Ghandija. A razlika med temi možmi vendarle obstaja. Zadnji trije so se namreč znašli sredi političnega, ideološkega spora in so jih umorili nasprotniki, ki niso prenašali njihovega mnenja in vpliva.

Nekateri bodo rekli, da je zaman iskati razlago za umor brata Rogerja. Zlo vedno onemogoči vsako razlago. Pravični iz Stare zaveze pravi, da so ga sovražili brez vzroka, in sveti Janez je iste besede položil v Jezusova usta: »Sovražili so me brez vzroka.«

Ko sem živel ob bratu Rogerju, sem se vedno čudil nekemu delu njegove osebnosti, in sprašujem se, ali ne pojasnjuje prav ta vzroka za napad nanj. Brat Roger je bil nedolžen. Ne zato, ker ne bi imel napak. Nedolžen je nekdo, za kogar so stvari očitne in neposredne, ko za druge niso. Za nedolžnega je resnica očitna. Ne potrebuje dokazov. Tako rekoč vidi jo in težko se zaveda, da jo drugi okorneje sprejemajo. To, kar ugotovi, je zanj preprosto in jasno in čudi se, da drugi tega ne občutijo enako. Lahko je razumeti, da se pogosto počuti razoroženega in ranljivega. Vendar v njegovi nedolžnosti ni nič naivnega. Zanj resničnost ni tako zabrisana kot za druge. Vidi skozi stvari.

Kot primer naj navedem edinost kristjanov. Za brata Rogerja je bilo očitno, da je treba edinost, če je bila to Kristusova volja, živeti brez odlašanja. Dokazovanja, da ni tako, so se mu morala zdeti privlečena za lase. Zanj je bila edinost kristjanov predvsem stvar sprave. In imel je prav, kajti ljudje se veliko premalo sprašujemo, ali smo pripravljeni plačati ceno za edinost. Ali si sprava, ki je sami ne živimo, sploh še zasluži to ime?

Nekateri so pravili, da je bil brat Roger brez teoloških nazorov. Toda, ali ni videl veliko jasneje od njih? Kristjani že stoletja mislijo, da morajo utemeljevati svoje razdelitve. Umetno so povečali nasprotja. Ne da bi se zavedali, so začeli tekmovati, in očitnost se jim je izmuznila. Niso videli skozi stvari. Edinost se jim je zdela nemogoča.

Brat Roger je bil realist. Zavedal se je, da so stvari, ki predvsem z institucionalnega vidika ostajajo neuresničljive. Vendar ga to ni moglo ustaviti. Nedolžnost mu je dala prepričljivo moč, nekakšno blagost, ki ni nikoli priznala poraza. Vse do konca je videl edinost kristjanov kot stvar sprave. In sprava je korak, ki ga lahko naredi vsak kristjan. Če bi ga naredili vsi, bi bila edinost povsem dosegljiva.

Še eno področje je, ki odkriva pot brata Rogerja in ponuja še nekoliko boljši uvid v radikalnejši del njegove osebnosti: vse, kar bi lahko zasejalo dvom o ljubezni Boga, se mu je zdelo nesprejemljivo. Tu gre za razumevanje neposrednosti Božjih del. Ni zavračal razuma, ampak je zelo močno čutil, da nekatere besede, ki se zde prave – na primer o Božji ljubezni – nepoučenim ne izrazijo jasno tega, kar pričakujejo od te ljubezni.

Brat Roger je trdno vztrajal pri prepričanju, da je človeško bitje dobro, ker ga je videl tako. Ni pa se slepil glede zla. Po naravi je bil bolj kot ne občutljiv. Toda bil je prepričan, da če Bog ljubi in odpušča, ne vrača s slabim. Vsako resnično odpuščanje zdrami bistvo človeškega srca, jedro, ki je ustvarjeno za dobroto.

Filozofa Paula Ricouerja je to poudarjanje dobrote osupnilo. Nekega dne nam je v Taizéju dejal, da je v tem uvidel smisel vere: »Osvoboditi jedro dobrote v ljudeh, iskati jo tam, kjer je popolnoma zakopana.« V preteklosti je določen način krščanskega pridiganja vztrajno poudarjal, kako je človeška narava v bistvu pokvarjena. Tako so včasih pridigali, da bi predstavili odpuščanje kot nezaslužen dar. Vendar so s tem odvrnili od vere precej ljudi, ki so sicer slišali govoriti o ljubezni, a se jim je zdelo, da ta ljubezen postavlja neke pogoje in da oznanjano odpuščanje ni popolno.

Najdragocenejša zapuščina brata Rogerja sta morda čut za ljubezen in odpuščanje, dve realnosti, ki sta bili zanj očitni in ki ju je razumel z neposrednostjo, ki se nam pogosto izmuzne. Tu je bil resnično nedolžen, vedno preprost, miroljuben, videl je v srce drugih, bil sposoben brezmejnega zaupanja. To je izražal njegov pogled. Med otroki se je tako dobro počutil zato, ker doživljajo stvari z enako neposrednostjo; ne morejo se braniti in ne verjamejo v zapletenost; njihovo srce je usmerjeno naravnost k srcu tistih, ki se jih dotaknejo.

Dvom ni brata Rogerja nikoli zapustil. Zato je rad dejal: »Ne dopusti, da mi govori moja tema!« Kajti tema je bila prispodoba za dvom. Ta ni načel gotovosti, s katero je občutil ljubezen Boga. Mogoče je ta dvom zahteval besede, ki ne dopuščajo dvoumnosti. Gotovost, o kateri govorim, ni bila na ravni razuma, ampak je segala globlje, v srce. In tako kot vse, česar ni mogoče podkrepiti z močnimi dokazi ali trdnim prepričanjem, je bila ta gotovost neizogibno ranljiva.

V evangelijih Jezusova preprostost moti. Nekateri, ki so ga poslušali, so se čutili izzvane. Bilo je, kot bi bili odkriti nameni njihovih src. Jasna Jezusova govorica in njegov vpogled v njihova srca sta bila zanje grožnja. Mož, ki se ne pusti zaplesti v spore, se zdi nekaterim nevaren. Tak človek očara, ta očarljivost pa zlahka postane moteča.

Brat Roger je nedvomno očaral s svojo nedolžnostjo, neposrednim zaznavanjem, s pogledom. In mislim, da je v očeh nekaterih videl, da se očaranost lahko spremeni v nezaupljivost ali v sovražnost. Za nekoga, ki v sebi nosi nerešljiva nasprotja, je taka nedolžnost morala postati neznosna. Posmehovati se ji ni bilo dovolj. Treba jo je bilo uničiti. Zdravnik Bernard iz Senarclensa, ki je bil ob bratu Rogerju, ko je umrl, je napisal: »Če je svetloba premočna, in mislim, da je to, kar je izžareval brat Roger, lahko bilo zaslepljujoče, tega ni mogoče vedno prenašati. Takrat ni druge rešitve kot ugasniti vir svetlobe tako, da ga uničiš.«

To razmišljanje sem napisal, da bi omogočil vpogled v izjemnost brata Rogerja. Njegova smrt je skrivnostno dala pečat temu, kar je vedno bil. Umorjen namreč ni bil zaradi ideje, ki jo je zagovarjal. Umorjen je bil zaradi tega, kar je bil.

Brat François iz Taizéja

Nazadnje dopolnjeno: 16. avgusta 2006