Kakšna radost, da smo lahko danes zvečer vsi zbrani tu v Ljubljani! Prišli ste s štirih koncev Evrope in tudi od dlje. Mnogi med vami ste dolgo potovali in vaše župnije gostiteljice čakajo, da vas sprejmejo, zato obljubim, da ne bom predolgo govoril.

Kako pomembno je, da je prva skupna točka našega programa to, da se ustavimo, da molimo in da se predvsem zahvalimo Bogu za priložnost, ki jo imamo te dni: da se lahko srečamo, da spoznamo življenje kristjanov v Ljubljani in njeni okolici ter da smo skupaj na poti. »Skupaj na poti« … to je naslov Pisma, ki smo ga pripravili za to srečanje in ki nam bo služilo kot osnova za razmišljanje skozi prihajajoče leto v Taizéju in na srečanjih drugod po svetu.

V preteklih mesecih smo bili skupaj na poti z različnimi Cerkvami v Ljubljani. Skupina mladih prostovoljcev, dva izmed njih boste spoznali jutri zvečer, je obiskovala župnije in cerkvene skupnosti, da bi skupaj z njimi pripravili naše srečanje. Gostoljubje, ki ga boste deležni, in program, ki se ga boste udeleževali, sta rezultat tega časa skupnega iskanja in poslušanja drug drugega.

V današnjem svetu je bistveno, da najdemo načine, kako skupaj uresničevati svojo vero, čeprav pripadamo različnim krščanskim tradicijam. V uvodu k Pismu 2024 najdemo te besede:

»Kot pravi Jezus v Matejevem evangeliju: »Eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje in sestre« (Mt 23,8). Kaj niso vsi kristjani sestre in bratje, združeni v občestvu, ki je še vedno nepopolno, a je kljub temu resnično? Ali ni Kristus tisti, ki nas kliče in nam odpira pot, da gremo z njim naprej kot sopotniki, skupaj s tistimi, ki živijo na obrobju naših družb? Na tej poti, v dialogu, ki prinaša spravo, se želimo spomniti, da potrebujemo drug drugega; ne zato, da bi vsiljevali svoje mnenje, ampak kot prispevek k miru v človeški družini.«

Ohranimo te besede v svojih srcih ta prvi večer našega srečanja v Ljubljani. Naša skupna pot te dni je izraz naše želje, da bi hodili s Kristusom, ki sprejema vse brez izjeme in ki nas vabi, da sprejmemo vse, ki križajo naše poti. Na ta način lahko, kjerkoli smo, prispevamo majhen, a resničen delček k miru na našem svetu.

Seveda ne smemo biti naivni, ko govorimo o miru. Tako naša evropska celina kot drugi deli sveta so ranjeni zaradi sedanjih in preteklih vojn in nasilja. Naša srca so še posebej z našimi brati in sestrami iz Ukrajine, ki so se nam lahko pridružili na srečanju. Trajen mir gre vedno z roko v roki s pravičnostjo za vse, še posebej tiste, ki trpijo.

Toda ko bomo tako, kot v današnjem odlomku, slišali Jezusa reči: »Kaj iščete?«, kako bomo odgovorili? On nas sreča v našem najglobljem hrepenenju, in če se odzovemo, nas povabi, da pridemo in pogledamo, da hodimo z njim, da vidimo z njegovimi očmi. Smo pripravljeni, da se podamo na to dogodivščino vere, da položimo svoje zaupanje vanj, ki nas ljubi, preden ga mi ljubimo, in da ostanemo z njim?

Jutri dopoldne boste v svojih župnijah razmišljali skupaj na temo poslušanja. To je prvi del »Pisma 2024«, saj je, kot boste prebrali, »v srcu vsakega dialoga poslušanje«. Bodite v teh dneh pripravljeni prisluhniti drug drugemu in slišati najprej, kaj govori drugi, pa tudi prisluhniti Svetemu pismu in tišini svojega srca. Morda bomo, ko bomo to storili, ugotovili, da nam govori Bog. Smo pripravljeni na to?

Dopoldne ste v svojih skupinah govorili o temi poslušanja. Kaj so nekatere izmed stvari, ki ste jih odkrili v teh skupnih pogovorih? Jih lahko tekom teh dni obdržite v svojih srcih, da bi lahko rasle in pognale korenine? Morda se vam bodo porodile še kakšne misli. Bi si jih morda lahko zapisali in tako še poglobili svoje razmišljanje?

Ko na tak način potujemo skupaj, še posebej kadar vsak izmed nas pride z željo poslušati in nihče ne vsiljuje svojih stališč ali dejanj drugemu, je lahko naše srečanje res močno. Naš lasten doprinos je pomemben, a to, kar prejmemo od drugih, pa čeprav nam morda predstavlja izziv, lahko pogosto poglobi naše razumevanje tega, kdo smo, in nas s tem bogati. Sam Jezus je to izkusil v svojem življenju na zemlji.

Sprejemanje tujcev je v sami srčiki evangelija. Jezus na svojih poteh ni zavrnil nikogar, ki je prišel k njemu. Navzočnost Boga je prepoznal celo v ljudeh na obrobju družbe in v ljudeh različnih etničnih in verskih ozadij. Na enak način preprosto gostoljubje, ki je ponujeno nesebično, postavlja pred izziv nas in naš današnji način življenja.

Mar nas večinoma ne učijo, da branimo lastne interese in interese podobno mislečih? Ko živimo na takšen način, se naš pogled oži in postanemo ujeti v lastno cono udobja. Seveda so lahko naši strahovi utemeljeni in jim moramo prisluhniti, toda kadar potujemo z Jezusom, nas želi voditi k polnosti življenja, ki si je morda sploh nismo predstavljali.

A Jezus to stori z neverjetno rahločutnostjo ter pri tem spoštuje našo svobodo in nam da čas, ki ga potrebujemo, da naredimo naslednji korak naprej.

V odlomku iz Janezovega evangelija, ki smo ga slišali, so bili Jezusovi prijatelji vznemirjeni in prestrašeni. Niso več povsem razumeli, kaj se dogaja. Doumeli so, da Jezus ne bo več dolgo z njimi, da ga bo njegova ljubezen do njih in do vsega človeštva vodila v smrt, zato so njihova srca vznemirjena.

Toda Jezus jim pove, da jih ne bo zapustil. Vedno bo šel pred njimi, da jim pripravi prostor. Ko Tomaž izrazi svoj dvom z besedami: »Ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?«, ga Jezus pomiri.

Kar Jezus prosi, to tudi daje. On sam je pot, lahko verjamemo temu, kar reče; on je vir polnosti življenja. Tudi ko se sam sooča z veliko stisko, je Jezus pripravljen prisluhniti strahovom svojih prijateljev in jih spremljati v njihovi tesnobi. Na ta način izkazuje svojo ljubezen – ljubezen, ki se bo kmalu v polnosti izrazila, ko bo daroval svoje življenje na križu. In pokazalo se bo, da je ta ljubezen močnejša od smrti.

Ali ni ta ljubezen, ki je močnejša od smrti, tista, ki nam omogoča, da se pogumno soočimo z življenjem? Vendar je ta ljubezen ponižna ljubezen, ki pušča prostor za drugega, spoštuje njegove meje in hodi z njim. Na ta način odkrijemo romarje sopotnike, ki so pripravljeni deliti svojo pot z nami v občestvu vernikov, ki je Cerkev, Kristusovo telo, pa tudi v družbi.

Jutri se boste v skupinah pogovarjali o iskanju ravnotežja med biti sam in biti z drugimi. Kako je to dvoje povezano? To je pomembna tema. Kot piše v Pismu 2024: »Strune kitare so druga poleg druge, a šele takrat, ko zazvenijo skupaj, ustvarijo prelep zvok …«

Naša večerna molitev se bo sklenila z molitvijo okrog ikone križa. Vsi, ki želite, lahko pridete in molite ob križu ter Jezusu zaupate svoje skrbi in težave, pa tudi vse situacije trpljenja v svetu. Kristus sprejema vsakega izmed nas takšnega, kakršen je. Tako kot je to počel v času svojega življenja na zemlji, hodi tudi danes z nami v naših dvomih in vprašanjih ter z nami deli naše veselje. Nič nas ne more ločiti od njegove ljubezni.

Naše 46. Evropsko srečanje tu v Ljubljani je že čez polovico. Globoko smo hvaležni družinam in župnijam, ki so nam odprle svoja vrata in nas tako toplo sprejele.

Šest mesecev po tem, ko sem postal taizéjski brat, je naša skupnost v tem mestu organizirala prvo srečanje Vzhoda in Zahoda. Takrat je bila Evropa še vedno razdeljena na dva dela z železno zaveso, a kljub temu so se tu lahko zbrali mladi iz vseh evropskih držav. Sam prihajam iz Anglije in sem odraščal s to delitvijo, zato sem si zelo želel iti na srečanje. Vendar nisem bil med brati, ki so bili izbrani, da se udeležijo srečanja. In bil sem malo razočaran! Zato mi je res v veliko veselje, da sem sedaj v Ljubljani. Ali bo naše letošnje srečanje tudi takšno preroško znamenje spravljene Evrope, kot je bilo tisto leta 1987?

Včasih lahko traja leta, preden se naša mladostna hrepenenja uresničijo in obrodijo sadove, vendar jih ne smemo nikoli pozabiti. Kasneje se lahko uresničijo na povsem nepričakovane načine! Kot piše v Pismu 2024: »Pot terja čas – celo vse življenje – (…) Morda sta tu lahko pomembna potrpežljiva vztrajnost in ohranjanje zvestobe.«

Živimo v svetu, ki pogosto zahteva hitre rezultate. Če jih ni, včasih mislimo, da moramo vse spremeniti.

Nocoj smo slišali čudovit odlomek iz Janezovega evangelija, ki nam morda lahko pomaga, da na to pogledamo drugače. Uvaja dve pomembni temi. Prva je ideja »ostajanja«. Jezus nas vabi, da ostanemo v njem, tako kot on ostaja v nas. Ostajanje pomeni nekaj, kar traja, nekaj, kar ni le za kratek čas. Govori nam o zavezi.

Preprosteje lahko rečemo: ker nas Jezus ljubi, ga lahko tudi mi ljubimo. Z nami gradi odnos, ki traja. Jezus nam pravi, da ga lahko zaradi tega odnosa prosimo za vse, kar potrebujemo. In ko to storimo, odkrijemo vir, ki nam omogoča, da ljubimo tudi druge ljudi. Da bi to opisal, Jezus uporabi podobo vinske trte in njenih mladik. Mladike rastejo iz vinske trte in od nje dobijo vse, kar potrebujejo. So trdno pritrjene in hkrati prožne. Mladike lahko kljubujejo vetru in nevihtam, ki morda pridejo, in še vedno ostanejo na trti.

Druga tema je ideja obroditve sadu. Mladika povsem naravno obrodi sad, ker je povezana s trto. Ne obrodi pa sadu sama od sebe. Toda kaj je ta sad? Malce kasneje v Janezovem evangeliju bo Jezus rekel: »Ljubite se med seboj, kakor sem jaz ljubil vas. Nihče nima večje ljubezni, kot je ta, da dá življenje za tiste, ki jih ljubi.«

V Pismu 2024 najdemo naslednje besede: »Hoditi po tej poti pomeni tvegati in dati vse, da bi sledili Jezusu, da bi v vsej svobodi lahko ljubili do konca. (…) To je pot našega življenja, na kateri iz služabnikov postanemo Kristusovi prijatelji. Sad rodijo življenja, živeta v polnosti.«

Torej smo vsi povabljeni, da ostanemo v Kristusu, tako kot Kristus ostaja v nas. Tako lahko spremenimo svoje življenje in spoznamo, kaj pomeni živeti ne le zase, ampak tudi za druge.

Pot terja čas. Kot da bi vse naše življenje postalo romanje. In veste, da naša taizéjska skupnost že vrsto let organizira »romanje zaupanja na zemlji«. To je način spodbujanja vseh vas, ki se udeležujete srečanj v Taizéju, da še naprej živite iz tega, kar ste izkusili, tudi ko se vrnete nazaj v svoj vsakdan. Kakšne odgovornosti ste poklicani prevzeti v svojih državah, v družbi in v Cerkvi? To ni enostavno. Smo pripravljeni nameniti čas tako molitvi kot iskanju poti za krepitev zaupanja in razumevanja? Na kakšne načine lahko sodelujemo v skupnostih, ki že obstajajo, v Cerkvi ali v širši družbi?

Občasno to romanje dobi konkretnejšo obliko, kot na primer tukaj v Ljubljani na 46. Evropskem srečanju mladih. Tekom leta bodo v Taizéju vsak teden srečanja, na katera ste vsi povabljeni. In kje se bo odvijalo 47. Evropsko srečanje?

 Potekalo bo v državi, ki srečanja še nikoli ni gostila, v njeni čudoviti srednjeveški prestolnici …
 V državi z 2.355 otoki in 1.560 jezeri …
 V državi z bogato kulturno zgodovino, ki pa je bila pogosto na milost in nemilost prepuščena svojim večjim sosedam …
 V državi, v kateri je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja s pevsko revolucijo prišlo do mirnih sprememb.
Naslednje Evropsko srečanje mladih bo potekalo v Talinu, glavnem mestu Estonije.

Jutri bomo več govorili o romanju zaupanja na zemlji in novih idejah, kako smo lahko v prihodnjih mesecih še naprej skupaj na poti. Sedaj pa bomo tako kot včeraj molili okrog križa.

To je naše zadnje večerno srečanje v Ljubljani. Čas je, da vsak izmed nas razmisli, kako bo uresničil, kar je odkril v teh dneh. Kaj nam pomeni biti skupaj na poti v današnjem svetu?

Ko sem včeraj govoril o našem romanju zaupanja na Zemlji, sem vas vprašal, kakšne odgovornosti ste poklicani prevzeti v svojih državah, v družbi in v Cerkvi. Smo pripravljeni nameniti čas tako molitvi kot iskanju poti za krepitev zaupanja in razumevanja? Na kakšne načine lahko sodelujemo v skupnostih, ki že obstajajo, v Cerkvi ali v širši družbi?

Ko vidimo različne situacije nasilja v naših družbah, vojne in spopade v bližnji ali daljni okolici, ko slišimo krik Zemlje, Božjega ranjenega stvarstva, katerega del je tudi naša ranjena človeška družina, se pogosto počutimo izgubljene. Vse je povezano. Naše hrepenenje po miru je tesno povezano s klicem, da varujemo stvarstvo. Včasih ne vemo več, kam naj se obrnemo, in lahko se celo vprašamo: »Kje je Bog v vsem tem?«

Toda ali se niso tako počutili tudi Jezusovi prijatelji, ko je Jezus umrl na križu? Vanj so položili vse svoje upe, na koncu pa so le redki ostali z njim. Vendar je prišel trenutek, ko so doumeli, da jih niti smrt ne more ločiti od ljubezni, ki so jo doživeli. Nekateri so celo trdili, da so videli Jezusa, ki je vstal od mrtvih.

Odlomek iz Janezovega evangelija, ki smo ga ravnokar slišali, nam pripoveduje o enem izmed Jezusovih prijateljev, ki ga ni bilo tam, ko so drugi videli Jezusa. Tomaž je pošten, vendar pa postavlja tudi svoje pogoje. Je bil prizadet, ker ni mogel videti, kar so videli drugi?

Tomaž je človek, ki dvomi v vse. V petek zvečer smo ga slišali, ko je vprašal Jezusa, kako naj on in prijatelji vedo za pot. Nikoli se nam ni treba bati lastnih vprašanj ali celo dvomov. V nocojšnjem odlomku Tomažev dvom postane kraj srečanja z Jezusom. Jezus pride k njemu, tako kot je Tomaž želel. Jezusove prve besede niso besede graje, ampak »Mir vam bodi!« Tomaža povabi, da se dotakne njegovih ran in da veruje. Ko Tomaž zagleda Jezusa, vzklikne: »Moj Gospod in moj Bog!« Nima več potrebe, da se dotakne Jezusa, saj je to srečanje ozdravilo njegove rane.

Tomaž lahko znova veruje. Znova lahko čuti, da je del skupine Jezusovih prijateljev. Nič več ni osamljen v svojem dvomu, ampak je del skupnosti. V Pismu 2024 boste našli pregovor ljudstva Kikuju iz Vzhodne Afrike: »Dolga pot se zdi kratka, kadar hodimo skupaj.«

Smo pripravljeni hoditi skupaj z drugimi? Jezus vsem, ki zaupajo vanj, čeprav ga niso videli, obljublja svoje veselje. Torej je veselje ponujeno tudi vsakemu izmed nas, če zaupamo. In to veselje se še krepi, ko smo skupaj na poti. To pot si delimo z mnogimi – v teh dneh ste to odkrili.

Ne morem pozabiti ekumenskega molitvenega bdenja, imenovanega »Together«, ki smo ga doživeli 30. septembra na Trgu svetega Petra v Rimu. Na povabilo papeža Frančiška smo se kot Božje ljudstvo zbrali pripadniki različnih krščanskih tradicij, iz raznolikih okolij in družbenih položajev. V molitvah, prošnjah in tišini smo Svetemu Duhu zaupali delo škofovske sinode Katoliške Cerkve. S papežem Frančiškom je skupni blagoslov podelilo dvajset voditeljev in predstavnikov različnih Cerkva. Stali so skupaj in skupaj molili pred križem.

Sinoda v Katoliški cerkvi je proces, ki še poteka, drugo zasedanje bo oktobra 2024. Kako lahko mladi sodelujete na tej poti? Iz povabila papeža Frančiška je jasno, da je dobrodošel prispevek kristjanov vseh tradicij. Smo pripravljeni hoditi po isti poti?

Če to zmoremo, potem lahko kot kristjani skupaj dosežemo spremembe – kot kvas v testu. Mar ne bi mir med nami pomenil večjega upanja za mir v svetu? Smo se pripravljeni v času do naslednjega Evropskega srečanja v Talinu podati na pot kot romarji miru in tako nadaljevati naše romanje zaupanja na Zemlji?

Za molitveno bdenje »Together« se je v povezavi z molitvijo v Rimu po vsem svetu odvilo več kot 200 različnih pobud. Bi si lahko do Velike noči 2024 vzeli čas za razmislek, katere pobude lahko kot romarji miru v svojih državah prevzamemo že danes? Kako lahko molimo, se srečamo in celo hodimo iz kraja v kraj, od cerkve do cerkve in iščemo poti miru?

Rad bi vas torej povabil, da se podate na pot kot romarji miru in da začnete že z nocojšnjo molitvijo za mir v vaših župnijah gostiteljicah. Pišite nam o pobudah, ki jih boste prevzeli, na naslov: pilgrims taize.fr. In nato pridite v Taizé za Veliko noč, ko boste izvedeli še več. Si bomo upali spet stopiti na pot, tokrat ne sami, ampak z drugimi, medsebojno obogateni, ko smo skupaj na poti?